Po dolgem premisleku in še daljšem odlašanju smo danes v našem gospodinjstvu uvedli nekaj novega! To je vsem dobro poznan sistem nagrajevanja … z nekaj manjšimi popravki, ki ustrezajo naši familiji.
Že od začetka sva ena izmed tistih “tečnih” staršev, ki otroku najedajo s takimi in drugačnimi pravili. Pospravljanje (za sabo) – pa naj bodo to igrače, knjige ali cunje – je pri nas že od trenutka, ko nama je Đula naivno dokazala, da lahko sama uredi določene stvari, obvezno. Seveda pridejo dnevi in trenutki, ko je princeska preveč utrujena in/ali ima slab dan in ji npr. pri pospravljanju umazanih oblek ali preoblačenju izdatno pomagava, a v večinoma te zadeve počne sama.
Včasih se ne strinja s “pravili” in “obveznostmi”, ki smo jih določili, a s tem ni nič narobe. To, da otrok protestira pri 1001 stvari je nekaj normalnega. Včasih se zaradi tega tudi skregamo (v zadnjem času je tega malo več, ker naša najstnica vsakodnevno preizkuša meje). Tudi s tem ni nič narobe. Že čez minuto ali dve je spet vse v najlepšem redu in spet smo srečna mala družinica … kjer otrok pač pospravlja za sabo.
V nekaterih primerih potrebuje nekaj časa zase in se gre pomiriti v sobo, v drugih primerih potrebuje samo manjši opomnik glede pravil in malo daljšo razlago, zakaj in čemu so pravila pač taka, kot so. Včasih pa se zamoti z nečim drugim in brez problemov zrihta vse, kar ji je še nekaj sekund poprej povzročalo gigantske probleme. Kids pač.
Nikoli nisem razumel staršev, ki otrokom pospravljajo sobe, jim odnašajo umazane cunje in za njimi pucajo tak in drugačen razčefuk, ki pač nastane, ko se otrok igra/raziskuje/uči … Otrok pri štirih letih (mnogi tudi že prej in nekateri precej kasneje – vsak froc je drugačen) ZNA in JE SPOSOBEN pospraviti igrače, ki jih je sposoben razmetati.
No joke – naši zakladki res niso nesposobni. Njihovi možgani so kot spužvica, ki vpija to in ono znanje in s pravim pristopom lahko majhnega otroka naučimo skoraj vse(ga).
Nekateri pravijo, da so otroci le otroci in jih moramo pustiti uživati v otroštvu.
SE STRINJAM! … a to ne pomeni, da bi zanje morali obstajati le užitki in pravice – brez dolžnosti in obveznosti. NIKAKOR NE! Tudi tukaj (in predvsem tukaj) velja rek: “Kar se Janezek nauči, Janez zna!”.
Dober primer so otroci, ki so vzgajani po smernicah Montessori oziroma so njihovi starši vsaj malček navdušeni nad idejami matere Montessori vzgoje – ti že v zgodnjem otroštvu osvojijo veliko večino znanja in veščin, ki jih bodo potrebovali skozi vse življenje.
Po drugi strani pa otroci, ki jim mamice in atiji “odnašajo ritke” na vsakem koraku, zrastejo v najstnike, ki ne pospravljajo svojih sob in štiridesetletne mamine sinčke, ki ne najdejo svojih nogavic.
Seveda je vsem čudno, zakaj mladenič, ki je čez noč začel zaklepati kopalnico, noče pospraviti svoje sobe. Prav tako nihče ne razume gospoda, ki mu pred odhodom v službo žena pripravi nogavice in gatke.
Zakaj ta fant noče pospraviti sobe? KER TEGA NE ZNA!
Ker mu je mami do 13. leta pospravljala sobo, potem pa ji je dop*izdilo in je čez noč uveljavila pravilo o pospravljanju sobe. Najstniku že tako pol ku*ca ni jasno, kaj se dogaja z njim in njegovim telesom, kaj šele, kaj se dogaja okrog njega in zakaj mu mami kar naenkrat teži za stvari, ki so bile do pred kratkim povsem samoumevne.
Valjda ni neumen in zna pospraviti za sabo, a mu je to čudno. To je zanj nekaj novega in nepričakovanega. To ga bega in to vodi v prepire.
Ste se že kdaj prepirali z najstnikom? NE?! Upajte, da se vam nikoli ne bo treba. Naaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaajbolj naporen threenager nima za burek proti s hormoni nabitemu najstniku.
Pustimo najstnike na miru – itak jih nihče ne razume – in se rajši vprašajmo, zakaj uspešen posloven moški, mož in oče še vedno vsako jutro obuje nogavičke in obleče hlačke, ki mu jih je večer prej pripravila žena?
Ker mamica ne živi več z njim! Hec …, ki v bistvu ni šala. To je čista resnica – žena je v marsikaterem pogledu zamenjala njegovo mamico. Mamico, ki mu je pripravljala oblačila … in mu pospravljala sobo.
… do you get the picture?
Otroci odrastejo v mladostnike, ki slej ko prej odrastejo v odrasle osebe.
Z razvajanjem – DA, to JE razvajanje! – otrokom NE delamo usluge.
Ni važno, ali podcenjuješ svoje otroke ali pa se ti zgolj ne da ukvarjati s tem, ali bodo pospravili za sabo ali ne – v večini primerov jim s tem onemogočaš optimalno “rast” in razvoj.
Ofkors se bo tukaj našel 1001 komentar o tem, kje sem ga kiksnil v svojem laičnem razlaganju temeljev uspešne vzgoje IN 100000000001 očitek o tem, da težko sodim, dokler imam doma “samo” štiriletnico … ampak mislim, da je dokaj jasno, kaj sem želel povedati?
Otroci potrebujejo izzive, ljubezen, spoštovanje, PRAVILA in SPODBUDO!
_
Kakorkoli že – od danes naprej v naši družini prakticiramo nagrajevanje.
Kako bo to izgledalo? Nisem še čisto prepričan.
Ali bo delovalo? LOL, kako naj jaz vem?
Ali … NIMAM POJMA!
Poskusila bova s preprostim nagrajevanjem v smislu “5 zvezdic = nagrada”.
Simpl ko pasulj! No, skoraj tako 🙂
V bistvu gre zato, da za vsako dobro opravljeno “delo” dobi eno zvezdico. Še preden se loti zbiranja zvezdic, si sama izbere nagrado. To je lahko izlet, knjiga, igrača (se trudimo, da bo tega čim manj).
Za “neprimerno obnašanje” zvezdic ne bo izgubljala (baje je za ta del “vzgajanja” še prezgodaj), bo pa seveda le-to tako ali drugače vplivalo na končni rezultat nabiranja zvezdic. Zvezdic ne odvzamemo, a lahko otežimo pridobivanje novih oz. je pridobivanje novih zvezdic v primeru “neprimernega obnašanja” začasno onemogočeno.
Zdi se mi, da bi bila zadeva lahko precej uspešna, sploh v tem obdobju, ko se res malo več pričkamo glede “brezveznih bedarij” – bomo videli!
___
Kaj pa ti misliš, nam bo uspelo?
Kakšne metode so pa vam všeč in ste jih morda že preizkusili?