“Aj ta pi*ka resna? A zdj sm čakala kao s popadki do zdj … Da zdej ni frej sobe?!”
Manca z značilnim predporodnim “odtrgala-ti-bom-glavo-jebe*ti-m****” izrazom na obrazu naganja strah v kosti vsem v bližini – gospoda, ki sta ravno montirala klime, sta naredila nekaj korakov nazaj in se posvetila obveznostim na drugi strani hodnika, medtem ko sva midva predihavala popadke skorajda na njuni lojtri.
Med popadki se premikava po hodniku gor in dol. Opažam, da so najini izleti vse krajši, popadki pa vse daljši in AUČ! vse močnejši. Mene boli roka samo od tega, ker me Manca stiska kot nora in ne predstavljam si, kakšne bolečine trpi že nekaj ur …
Ženske so res ena izjemna bitja. Tako krhke in nežne večino svojih življenj in tako močne takrat, ko je to najbolj pomembno. Ne vem, če bi lahko zdržal skozi vse nosečniške težave – kaj šele čez vse popadke, ki jih moja žena hrabro predihava zadnjih nekaj ur. Ne vem, od kje ji ta moč, od kje …
*MEGA STISK ROKE*
“AAAAUČ! Piki, pazi nohtke…”
“Ni še konc, drž roko!!!”
Pogledam proti sobici … “Gospa, a boste kar prišla počasi?”
Soba je pripravljena in počasi se prebijeva do postelje.
Vzamejo ji kri in namestijo CTG.
Ura je 18:00.
________________________
Osem centimetrov … POĆELO JE!
Manca predihava, kriči, predihava, kriči in me stiska za roko.
Med popadki sem njen waterboy in prišepetovalec spodbudnih besed, ko pride do popadka pa se odstranim in sem čisto tiho – taka so bila namreč navodila.
Na vprašanje: “Miši, karkol hočeš, sam povej pa nardim …” je odgovorila z: “Sam tih bod pa ne dotiki se me!”.
“Kolk še?”
“Še malo …”
Minute tečejo, ura je že skoraj 19:00.
“Pogledamo za epiduralno? Boste brez?”
“Kolk še?!”
“Še malo se morate odpret potem boste pa prtiskala. Zdaj pa dihajte pa se umirite pa dihajte pa se umirite. Dobro vam gre, Manca. Odlično. CTG je super.”
Babica Manci predlaga, da se obrne na bok.
“Lahko primem za to štango?”
“Ja, ni problema, kar primite se za karkoli vam paše,” reče babica samozavestno in že naslednji trenutek začudeno gleda v Manco, ki vso bolečino prenaša na ubogo štangico, ki nič hudega sluteča štrli iz stene.
Nekje vmes se je Manca odločila, da bo rodila naravno – zadeta le od ljubezni in bolečin.
Ura je skorajda osem. Od prvega popadka, ki ga je Manca pospremila z besedami: “No, ta je mal močnejši, ampak, če bo tkole – ne bo panike …” je minilo že 17 ur.
“Sedaj bomo pa potiskali. Učke in usta zapret pa potisnemo. Potem pa počijemo in se umirimo do popadka pa spet pritisnemo …”
________________________
Pogledam na uro: 20:23 – trpim. Trpim ob pogledu na trpljenje moje drage in živčno pogledujem proti uri …
Kdaj bo že konec? Koliko sploh še lahko zdrži?
“Še potiskajte, Manca. Potiskajte. Glavica se že vidi …”
Pogledam proti kraju dogajanja in res – vidim glavico!!!
Adrenalin, srce mi nabija k prfuknen …
NE ME JEBAT! ŠE MAL PA BOM FOTR!!!
Glavica je zunaj!
“Boste potipala glavico? Čisto malo časa imate …” Manca prime glavico in se skremži. Zasmejim se. Prihaja nov popadek. “… kar potisnite. Še malo pa bo zunaj. Naslednji je zadnji.”
Manca vdihne, se napne in …
OČKA SEM!
FOTR! ATI! TATI! OČI! PAPA! PAPY! Kosmato čudo! … Nekaj pač – vseeno mi je, kako me bo klicala – moja princeska je rojena.
Zajoka, babica pa jo malo obriše in prestavi na Mančine prsi.
Jokam od sreče. Poljubljam Manco, gledam tamalo in jokam …
“Kako je pa ime mali princeski?”
Obrišem si solze in zahlipam: “Tale lepotička je pa …”
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
