… mandarine?!
Ko si pamž, se cel december vrti le okoli daril. Najprej Miklavž doma prinese za 200 evrov Legic, potem greš k babici, kjer te čaka kuvertica, v kateri je čestitka in lepe želje … blablabla … babica nabija nekaj okoli tega, da mora vsak fantek biti priden, blablabla … Ni keša!
WTF, a ta smotana čestitka je vse, kar sem dobil??! Aj blesava ta babica, a kva jo pere? Ni čudn, da je fotr ne mara in da prav, da jo mormo v dom strpat čimprej.
“OK, babi … nobenga ne zanima, kakšen je bil svet pred prvo svetovno vojno – kje so darila?”
“Hihi, pridni fantki dobijo dar…”
“No, dej … a boš povedala al ti iz tošla vzamem?”
Slišim, da mularija sedaj babicam že izstavlja seznamčke z izdelki – opremljene s črtnimi kodami in z vsem, kar starejši del populacije potrebuje, da slučajno ne zaj*be pri nakupovanju daril za (naj)mlajše generacije?
Je res že tako dolgo, odkar sem bil otrok, da lahko čisto legitimno uporabim besede “v mojih časih smo pa …”?
Ja! V mojih časih smo od Miklavža dobili par zjebanih mandarin, pomarančo in malo čokolade (ponavadi v obliki Miklavža ali parkeljna). OK, lažem – še kakšne gadne bele štumfe pri babici in fajn trdega parkeljna iz testa, ki mu je največkrat manjkalo oko (rozina).
To je bilo vse.
Nismo dobili gore daril pri vseh možnih osebah, ki se zaradi tega ali onega razloga počutijo dolžne, da dejansko napolnijo košarice, naslovljene na Miklavža, Božička in Dedka Mraza.
Otrokom privzgajamo čisto napačne vrednote in (jim) postopoma uničujemo pravi duh praznikov.
Fora decembra, praznikov in obdarovanja ni (samo) kopičenje igrač, daril in vsega ostalega, kar (si) podarimo.
V osnovi gre za družino in prijatelje in za druženje s tistimi, ki nam veliko pomenijo (+ dobro hrano! #božičnavečerjarox).
Dokaj hitro sem dojel, da ni vse samo v darilih (ki jih dobiš).
Imam 7 let mlajšo sestro in že kot majhen pamž sem sodeloval pri zaroti, o kateri se ne govori na glas. Vedel sem, za kaj gre, a tega nikoli nisem oznanjal, ker sem se bal, da potem ne bom več dobil daril – jbg, I was still a kid then.
Nekje v moji puberteti, ko je mlajša sestrica izrazila prve dvome v legitimnost bradatih gospodov, ki jo zasipavajo s pomarančami, sem (za nekaj časa) poskrbel, da so izginili vsi njeni dvomi: “Halo, valda bi vedu, če neb obstajal? Sej sm že 12,8 str?”
Ne vem, ali je dojela, da ji nakladam in je samo fejkala, da (še) verjame – da bi še naprej dobivala darila – ali pa je dejansko zaupala starejšemu bratcu, ki vendarle že nekaj let več zbira štumfe in pokvarjene čokoladne bonbone?
Niti ni važno. Naša tradicija se je nadaljevala in se nadaljuje še danes, ko sem star 30 (in še vedno nisem izrekel tistih besed, ki bi morda uničile čarobnost skrivnosti, ki jo poznamo po vsem svetu).
V naši družini Miklavž prinese nekaj malega (zadnja leta se izogiba belim nogavicam s šivi na najbolj neprimernih mestih), Božiček se malo bolj potrudi z darilom, Dedek Mraz pa zaključi s kakšno čokolado ali dvema.
Sedaj živimo vsak na svojem, zato vsak dobi kar nekaj daril … še vedno “zbiramo” darila, a smo sedaj že tako veliki fantki in punčke, da se vsi zavedamo: “it’s all about giving …”. No, razen lani, ko sem dobil najjače darilo, najboljšo čokolado in še najbolj kul šalco na svetu! #rtmmamica
Kljub vsemu dojemam in v sebi čutim, da več pomeni nasmeh, ki ga vidim na obrazu ljubljenih, ko jim predam darilo (even though it’s always a gag gift), kot pa največja čokolada na svetu ali najbolj nore Legice ever.
V zadnjih letih najbolj uživam v nakupovanju in ustvarjanju daril za otroke pri projektu Božiček za en dan.
Gre za dobrodelni projekt, prek katerega lahko obdarujemo otroke, ki pod smrečico ne pričakujejo iPadov in novih mobilnih telefonov.
Že nekaj let z Manco izbereva vsak svojega otroka in se skupaj odpraviva po nakupih, nato pa doma skrbno zavijeva darili in jih odneseva na enega izmed zbirnih mest. Vse ostalo potem zrihta Božiček, midva pa si predstavljava nasmeh na obrazu otrok, ki so dobili (najina) darila.
It’s all about giving!
Vse je v vzgoji.
Mislite, da bo Ruiy Mahagonij, ki je danes star 4 leta in je babici prinesel 2 strani dolg seznam igrač, ki jih želi za Božič, nekoč znal ceniti trenutke, ki SO bolj pomembni od vsakega in vseh daril? Bo nekoč v praznikih videl nasmejane obraze in iskrice v očeh ljudi, ki ga obkrožajo in ga imajo radi?
Dvomim.
Igrače zamenjujejo čustva in – ravno nasprotno od željenega – zakrivajo pravi smisel praznikov, ki je izkazovanje ljubezni in druženje s tistimi, ki jih imamo radi* (*ker potalajo največje čokolade).
Naj se letos zadovoljijo s sadjem, čokolado in majhnim darilcem + malenkostmi, kot so poljubček, objem in nasmeh.
Dajmo jim možnost, da odrastejo v ljubeče očke in mamice, ki bodo ljubili s srcem in ne z denarnico.
Bi rad pomagal pri projektu Božiček za en dan?
V soboto in nedeljo potrebujejo pomoč pri razdeljevanju, sortiranju … daril.
Vse informacije in prijava na Božiček za en dan.
