*piše se leto 2013.
Sem Andraž.
Videti sem kot neizmerno bogat, plešast klošar z rdečo brado, ki je sral v ventilator: imam pegice, ginger kožo, oranžne kocine in pomanjkanje lasnih mešičkov (olepšano: plešast sem). S svojim izgledom se ne obremenjujem, saj je nekaj na meni všeč Manci – najlepši ženski na svetu. To je najbrž tudi razlog, da večina ljudi misli, da sem neizmerno bogat.
Saj veste – nikakav tip v objemu lepotice: “Feeek, kolk ma pa ta kešaaa!”
No, nisem bogat. In zdaj vsi mislite, da imam velikega tiča … koliko je že povprečje? 12 cm? 13? … čri, čri …
Ne, ne, Manca pa ni taka! #shemademesaythis
Ni vse v tičih in/ali denarju.
Manček je pač ena čudna mala zadevica, jaz pa ena čudna velika zadeva in po neki čudni logiki nama precej dobro laufa! V devetih letih sva prebrodila že kar nekaj težavic in težav: od moje selitve v tujino do tistega “magičnega” 7. leta zveze, ko naj bi šlo vse v ku*ac … Še sva tu in še vedno se imava rada. Pravzaprav jo imam še bolj rad – (skorajda) vsak dan (minus 6–7 dni vsak mesec, ko je pravi mali zmajček) jo bolj ljubim!
Folk naju je spraševal: “Kdaj se bosta poročila?” in “A se bosta sploh kdaj poročila?”. Vprašanja, ki jim zmeraj sledi nov val vprašanj: “Kaj pa naraščaj?” in moj absolutni favorit med vsemi (s strani mojega tasta, ki je že 2-krat dedek): “A vidva mislta met kdaj otroke … al bosta samo pse zbirala?” (Imava samo in izključno ENEGA psa).
Tudi sama sva se začela ogromno pogovarjati o tem in kmalu je najina (morebitna) zaroka nekako izgubila svoj čar. Ne bom se zaročil (in poročil) samo zato, da bodo babice in sosedje srečni. Odločila sva se, da kar malo pozabiva na vse skupaj, čeprav mislim, da je Manca vseeno (potiho) pričakovala, da bom kmalu pokleknil.
Nope, hočem, da je presenečenje! Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Potreboval sem distrakcijo … Ali dve!
Prvotni načrt je zajemal 9 romantičnih zmenkov – eden za vsako leto najine zveze. Brez vsake povezave – naj misli, da sem popolnoma pozabil na zaroko. Načrt je bil popoln. Na zmenkih 2, 4, 6, 8 in 9 naj bi dobila drobcena darila. Malenkosti, ki bodo skupaj tvorile popolno zaročno darilo. Najprej sem kupil čudovit zaročni prstan in izbral lokacije zmenkov, ki – če jih označiš na zemljevidu – tvorijo obliko srčka. #Kjuuut
Vsak zmenek naj bi bil boljši od prejšnjega.
Dolgo sem razmišljal in googlal. Končno sem našel popolno zaročno darilo! Začela bova svojo, za Slovenijo malce nenavadno tradicijo! Zbral sem vseh 5 darilc* – nekaj starega (prstan, ki mi ga je v ta namen podarila mami), nekaj novega (zaročni prstan), nekaj izposojenega (za nedoločen čas izposojena značka/broška njene najboljše prijateljice), nekaj modrega (ročno narejena modra podvezica) in kovanček (za v njen čevelj) – nato pa sem izdelal šatuljico, v katero bo po poroki lahko pospravila svoje dragocenosti (in jih morda nekoč predala najinim otrokom).
Pripravljen sem bil – je tudi ona?
*(Something old, something new, something borrowed, something blue and a sixpence in her shoe.)
Kako sem zaročil Manco? Uf, dooolga zgodba …
ZMENEK #1: 14.2.2013
Thermana Laško
Na valentinov dan leta 2013 sem svojo Valentinko peljal na prvi zaročni zmenek (pssst, ona ne ve nič o tem!) v Thermano Laško, kjer ponujajo: “… raznovrstne in navdihujoče vodne sprostitve pod čudovito stekleno kupolo, ki množi sončne žarke za večerne magične trenutke …”. Čudovitooo! Ker je zima in je tema že ob 17. uri, bova med namakanjem v kar 3 jacuzzijih z užitkom opazovala zvezdice skozi njihovo čudovito stekleno kupolo – romantika!
Izgubila sva se v meglenih dolinah, zato sva malo zamujala … Končno sva se le prebila do dih jemajočega kompleksa Thermane Laško in ravno v tistem trenutku se je pričelo jasniti … PERFECT!
“Aja … kopat se greva?” Bodoča zaročenka ni bila najbolj navdušena nad “tlačenjem” v kopalke. Mogoče zadeve res nisem do potankosti premislil … “OMG, še dobro, da sem se podepilirala!”.
Če preskočim dramo in nejevoljo v zvezi z oblačenjem kopalk … kar naenkrat sva bila do gležnjev v vodi. Recepcija, garderobe, bazeni, kupola: WOW – vse je bilo res čudovito. Voda v bazenih je bila mrzla, zato sva se kar hitro spokala v jacuzzije. V whirlpoolih (tako jih imenujejo na spletni strani Thermane Laško) ima voda samo 2 stopinji več – očitno whirlpool in jacuzzi nista ista zadevščina?! Od “mraza” zbegan sem čisto pozabil na highlight večera: “Poglej gor … zvezdice sva prišla gledat. A je bilo vredno it v kopalke, a ne!?”
Po 10 minutah pregledovanja slehernega centimetra kupole iz kotov in perspektiv … lahko potrdim, da se v nočnem času (če ne pride do nepričakovanega izpada elektrike ali česa podobnega skozi kupolo v kompleksu Thermana Laško zvezdic NE vidi! #NATEGSTOLETJA #FOTOŠOP
Ob odhodu sva bila oba precej razočarana: Manca, ker sem jo vlekel na mrzlo kopanje na drug konec Slovenije in jaz, ker se moji “sanjski zmenki” niso začeli, kot sem načrtoval.
Na poti domov sem razmišljal, ali bi ji sploh dal prvega izmed petih daril, ki jih potrebuje za popolno poroko. Neodločen in rahlo zamišljen sem oddajal nek vibe, ki se je prenesel na sovoznico. Ko sva bila že doma, je sedela v naslanjaču in zamišljena čohala psa. “Kaj je narobe?”
S pripravami, napovedovanjem in vsemi kolobocijami, ki sem jih imel okoli (prvega) zmenka, sem ji dal slutiti, da se bo NEKAJ zgodilo. “Sorry, samo res sem mislila, da boš …”
Nasmehnil sem se in ji razložil, da mogoče pa res bom … ne danes, ne jutri … ali pač? No, point je, da ne bo vedela – ne, kdaj, in ne, kje. “Evo, imam pa tole zate …” Iz žepa sem potegnil prstan, ki mi ga je podarila mami: “NI zaročni … samo pač, ti dam en prstanček – kar tako.” Čudno me je gledala in nič ji ni jasno. “Ne, nisem te zaročil … samo prstan sem ti dal, a ti ni všeč?”
Še vedno ji ni bilo nič jasno: “Jaaaaaaaa, všeč mi jeeee!”
V mislih sem že koval nov načrt … Pred mano je bila težka naloga in – kot je bilo pričakovano – NIČ ni šlo po načrtih. Po prvem zmenku (popolna polomija!) sem nekoliko spremenil taktiko. Nov načrt je bil: šokirati s 7 slabimi zmenki (vmes bo 1 dober zmenek, da me slučajno ne skensla), nato pa se ji bodo šibila kolena na zadnjem, zaročnem zmenku, po katerem bo moja za vse večne čase.
ZMENEK #2: 16.02.2013
Piran
Something old, something ____, something ______, something ____
and a silver Sixpence for her shoe!
Priprave na drugi zmenek so potekale najdlje: numizmatiki so (kot večina zbirateljev) precej čudna bitjeca in kar težko sem prišel do kovanca, ki sem ga iskal. Britanski kovanček sixpence od leta 1980 sicer ni več v uporabi, uporabljali pa so ga več kot 400 let! Kar nekaj časa sem posvetil iskanju enega izmed njih – končno sem na bolhi našel malo bolj ohranjenega in gospoda naposled le prepričal, da ga ne bom preprodal in da ga čaka zelo lepa prihodnost.
“Zakaj morm met to na glav? Kam me pelješ?” – Manček ni bil najbolj navdušen nad rutko, ki sem ji jo zavezal čez oči – kje je pa zaupanje, draga moja bodoča žena?! Ni imela pojma, da je najin 2dniaftervalentinov zmenek pravzaprav najin #2 zaročni zmenek. Pičila sva proti Piranu, kjer sva preživela najina prva dva skupna dopusta. Malo nostalgije, morska hrana, sonček, na koncu pa še darilce: majhen kovanček sixpence. Nič ji ne bo jasno!
Moja draga ima rada stvari pod kontrolo (oziroma rada misli, da jih ima), zato je nenehno spraševala, ugibala, namigovala in čakala, da bom nespretno (cmon, me sploh poznaš???) izdal lokacijo, na katero jo peljem: “Ne, ne! Ne bom ti povedal, da greva v Bohinj! Ups …”. Seveda je takoj ugotovila, da sem ji dajal lažne namige: “Točno vem, da NE greva na Gorenjsko, ker nisva peljala čez oznake na cesti!” – huh, jebe*ti DARS in njihove 21, 22 varnostna razdalja oznake – še svoje drage ne morem naplahtat.
Zapeljal sem v garažo in ji odprl vrata. Morski zrak ji je takoj dal vedeti, da sva nekje na Primorskem. Naredila sva nekaj korakov do razgledne točke, kjer sem ji odstranil prevezo in počakal na: “Waaau …” + nekaj minutno žvaljenje.
“No, tole je pa veliko boljše od tistega zadnjič, haha!” mi je zabrusila takoj, ko sva prenehala s sluzarjenjem.
Sonce, galebi, vonj po morju in družba najlepše ženske na svetu – uživancija! Sprehodila sva se do Tartinijevega trga do svetilnika in nazaj pa do restavracije Pavel 2 na odlično morsko kosilo.
Dan je minil, kot bi mignil – za trenutek ali dva sva se ustavila še v Portorožu in malo počofotala po ledeni vodi.
Na plaži sem ji dal kovanček in se namuznil. Brez razlage je bilo to najbolj bedno darilo ever! Napol nejeverno me je pogledala in rekla: “Hvala …”
ZMENEK #3 17.02.2013
Blejski jezero in Blejski grad
Bled: njenemu domu najbližje mesto. Jezero, otoček sredi jezera, grad nad jezerom – skorajda kičasto, romantika na kubik! – in prizorišče/a najinih prvih zmenkov daljnega leta 2004 …
Med sprehodom okoli jezera sva obiskala vse “najine” lokacije: restavracijo, v kateri sva jedla NAJslabši ocvrt sir na svetu, štant s sladoledom pred Grajskim kopališčem, vse tiste klopce, na katerih sva … opazovala sončni zahod? …
Obujala sva spomine na vse (pre)vroče dneve poleti, ko sva iskala senco pod mogočnimi kostanji, na mrzle večere pozimi, ko sva se stiskala na hladnih klopcah …
O, romantika! Misli so mi uhajale na to, kako BLED sem moral biti od vseh bolečin v trebuhu, ko sem zavoljo romantike stiskal ritnici in zadrževal prdce, dokler se nisem vkrcal na avtobus za Kranj … Oh, young love!
Spet malo nostalgije, spet (še vedno) sem ostal skrivnosten in pazil, da ničesar ni posumila.
Planiranje popolne zaroke se nadaljuje – şlabemu vremenu navkljub. Na sonček sem čakal dva tedna, zato sem na “hitro” izpeljal kar tri zmenke: tistega v Thermani Laško na valentinovo, tistega v Piranu 17. februarja in “blejskega” dan kasneje, 18. februarja.
Mudilo se mi je – baje, da načrtovanje poroke traja okoli pol leta?
ZMENEK #4 02.03.2013
Bohinjsko jezero + Ljubljana
Prvič v 10 letih sva skočila na Bohinjsko jezero: romantičen sprehodek z Zoyo, risanje po snegu, metanje kamenčkov in futranje račk. “Bohinjski” dan je bil v znamenju modre barve: jezero modrikaste barve, modro nebo in v žepu moder trakec s prav posebnim namenom, ki pa ga je dobila šele po večerji.
Skorajda cel dan smo preživeli na obali Bohinjskega jezera – skorajda sami, saj smo v nekaj urah videli le nekaj avtomobilov in mogoče kakšne 3 sprehajalce. Vse gostilne, trgovine, hotel … vse je bilo zaprto. Bilo je, kot da smo sami na celem svetu. Nasončkani in malce premočeni smo se odpeljali nazaj proti Ljubljani, kjer sva Zoyko odložila doma in se odpravila na romantično večerjo, ki ji je sledil še bolj romantičen sprehod po centru Ljubljane, ki mu je sledilo še bolj romantično zaklepanje “najine” ključavnice na Mesarskem mostu. Tam pa je sledila še nadnajboljextramega romantična zadeva: podaril sem ji moder trakec …
ZMENEK #5 16.3.2013
Celjski grad
Celjski grad oziroma je čudovit! Lepo je restavriran, ima prijazno osebje in pregledno označene poti za obiskovalce. Ob plačilu vstopnine (4 €) dobite tudi kupon (1 €), ki ga lahko koristite v bližnji kavarni.
Grad je prizorišče številnih kulturnih dogodkov, tako da se za vsakega obiskovalca najde nekaj takega, kar mu bo všeč.
Jaz sem se popolnoma posvetil iskanju prostora, kjer so (baje?) snemali enega od slovenskih erotičnih filmov 🙂
Jest sva šla (prvič v lajfu) v Stari Pisker. Čeprav takrat še niso bili tako “hip”, sva imela rezervacijo. Bil sem lačen kot volk in sem komaj čakal, da naju postrežejo. Sledil je prvi ugriz v BBQ rebrca oziroma trenutek, ko sem se ponovno zaljubil.
Romantike je bilo konec, ker sem se nažrl čebulnih obročkov in majoneze.
ZMENEK #6 20.3.2013
Ljubljanski grad
Sončni zahod na Ljubljanskem gradu je sinonim za romantično idilo … avtobus poln Japoncev – na sinonimu za romantično idilo – pa antonim za uspešno fotografiranje prej omenjene idile > na kratko: zjeb*l so nama vse fotke!
Skoraj vse.
Po doživetem pač ni bil pravi dan za kitajsko/japonsko hrano, zato sva se odpravila v italijansko restavracijo v centru mesta (vmes so že propadli oz. zaprli restavracijo). Čudovit ambient, odlična postrežba (ponekod še imajo šolane “kelnarje”) in znova slastna večerja. Privoščila sva si vsak svoj srnin file (ne najbolj italijanska jed, I get it) s popečeno zelenjavo – božansko!
ZMENEK #7 23.3.2013
Most na Soči + Grad Idrija
Včasih pač ne gre vse ravno po načrtih. Dolga vožnja do Mosta na Soči naju je precej utrudila (posledica žuranja prejšnjo noč). Silovit veter, ki naju je “pozdravil” in nama delal družbo skozi celoten obisk prelepe doline Soče in kasneje Idrije, pa je ob oblačnem vremenu z občasnim rosenjem le še poslabšal že tako beden dan.
Še danes me – kadar pripravljam kakšno presenečenje – Manca vpraša, če greva v Idrijo. She’s a funny one (or at least she tries to be).
ZMENEK #8 20.4.2013
Otočec
Otoček, grad, račke – težko je verjeti, da bi lahko kdo pripravil boljši zmenek – čeprav sem že precej izčrpal svojo zakladnico romantike, je vse kazalo, da bo to še en čudovit dan brez napake. Po žvaljenju, šlatanju za rit (joj, Manca se včasih res ne more zadrževati) in ostalem zaljubljenem izkazovanju naklonjenosti, sva bila kar precej izmozgana. Dan je bil dolg – kaj bo za večerjo?
Čas je bil za (citiram): Gurmanska morska pojedina! Slasten tris lignjev (500 g) za 2 osebi: lignji polnjeni s pršutom in sirom + ocvrti lignji + lignji na žaru v restavraciji Pivnica As!
Bolj ogabnih lignjev v bolj ogabni “restavraciji” še nisem jedel. Postrežba na nivoju: lignji, v katerih naj ne bi bilo šunke, so bili polnjeni s šunko … Čeprav je bilo že prepozno – lasje (insert bald joke) in obleke so nama že smrdeli po zažganem olju – sva vseeno hitro popikala vsak svoj delež pomfrijev in nekaj “zgagatebopekla” lignjev ter oddrvela domov. V vsej naglici sem ji pozabil predati predzadnje darilo – izposojeno broško/značko njene najboljše prijateljice – zato sem to storil šele doma.
Najinih prvih 8 zaročnih zmenkov je bilo še bolj groznih, kot sem načrtoval. Blah!
Čas je bil za 9. zmenek!!! Čakal sem na lepo vreme … Najin “zadnji” zmenek bo potekal v naravi, zato je ključnega pomena, da sije sonček. Sonceee, kje si?!
ZMENEK #9
ZAROKA!
Končno sediva v avtu in se voziva najini sreči naproti … Bil sem živčen, ona pa je nekaj čebljala – dejansko je nisem poslušal – bil sem popolnoma osredotočen. Prišla sva do najinega kotička: drevo z lovsko opazovalnico, ki ni več v uporabi. Tu sva imela enega prvih zmenkov in sem sva se od takrat kar nekajkrat vrnila – romantika je zakon!
Bila je sobota, le nekaj dni pred njenim rojstnim dnem, zato ni ničesar posumila. Mislila je, da sem ji pač pripravil zgodnje rojstnodnevno presenečenje. Čez oči sem ji zavezal rutko in jo posedel na odejo, ki sem jo razgrnil, medtem ko je lezla iz avta. Sedela je na svoji lepi ritki in nekaj sekund sem jo samo opazoval – dejansko bom to storil – zaročil bom najlepše dekle na svetu!
V kozarčke sem nalil malo šampanjca in odstranil rutko, ki ji je preprečevala špeganje. Hihitala se je, me spraševala o skritih namenih (kao sex) in obujala spomine na pretekle obiske za naju najbolj posebnega kotička na svetu. Nagnil sem se k njej in jo poljubil, jo objel. Ko sem jo izpustil je (končno) zagledala napis na drevesu, ki sem ga izrezljal skorajda pol leta prej: “Poroči se z mano”. Pokleknil sem …
Solze so ji zalile oči, jokala je … Podal sem ji šatuljico in ji razložil pomen “čudnih” darilc. Pogledala me je … Sekunde so se vlekle kot ure: “A boš kaj rekla?!” … Misli so mi uhajale sem in tja, glavo sem imel polno … ne vem česa. Spomnim se le, da je rekla: “JA!” in me poljubila.
ZAROČENA SVA!
To je bil najsrečnejši dan mojega življenja. Počutil sem se odraslega. Počutil sem se … milijonkrat bolj povezanega z njo, kot kadarkoli poprej. Čuden občutek – ponovno sem se zaljubil. Bil sem poln adrenalina in bil sem … srečen.
Manca je moja zaročenka!
