Četrti dan je bil čas za slovo od Katje in Katke. Po zajtrku (tokrat brez črvov) sta punci spakirali nahrbtnike in se odpravili na sever otoka. Mi pa smo se odločili, da še en dan ostanemo v Stone Townu. “Jutri” namreč letimo v Tanzanijo in nikomur se ni ljubilo pakirati, skakati na drug konec otoka in nazaj v manj kot 24 urah. Nop, čas je bil za počitek – naslednji trije dnevi bodo namreč čudovito naporni (2 leta, 10+ ur vožnje z avtomobilom in dva celodnevna izleta) – vsi smo že čutili metuljčke v trebuščkih in to rundo ne zaradi driske.
Prva in najpomembnejša stvar, ki smo jo želeli izkusiti na tem potovanju, je bil safari. Julija obožuje živali, predvsem slon(čk)e, lev(čk)e in žiraf(ic)e … jaz pa sem nor na original verzijo Levjega kralja in še vedno vsakič jokam, ko Mufasa umre (valda nisem edini?!), zato je bilo logično, da bo med obiskom Afrike naša glavna prioriteta iskanje priložnosti za ogled teh čudovitih živali v njihovem naravnem habitatu.
Obstaja kar nekaj ponudnikov različnih safarijev, na katere se lahko odpravite iz Zanzibarja – več o organizaciji in cenah safarijev najdeš na dnu prispevka.
Na Zanzibarju lahko vidite opice, milijardo ptičev, ogromne želve in delfine ter ostala morska bitja, ki jih v Fiesi ne boste nikoli videli. Za ogled slonov, žiraf, nosorogov in __________ (vstavi VSE živalske vrste, ki jih znaš našteti) pa smo morali leteti na celinsko Tanzanijo.
Obstaja tudi možnost prevoza s trajektom, ki sem jo podrobno raziskal, ko sem izvedel, da v Tanzanijo letijo tudi s tistimi majhnimi, s selotejpom polepljenimi avijončki, ki jih vidite na letališču v Lescah … Seveda pa sta me Manca in Julija preglasovali in “skupaj smo se odločili”, da gremo na letalo.
Med vožnjo na letališče sem razmišljal o vseh letalskih nesrečah, o katerih sem bral v zadnjih 30 letih: “Upam, da ne bomo leteli s tisto malo zadevščino, s katero je strmoglavil Harrison Ford …”. Ko smo prišli na letališče, smo najprej izvedeli, da so nam prestavili let in letimo z drugo letalsko družbo, nato pa sem pogledal skozi okno čakalnice in na najmanjšem avijončku na letališču videl “ogromno” nalepko z logotipom letalske družbe, na katero so me prebookirali 5 minut prej. Pogledal sem Manco in ji zgolj s pogledom in kislim nasmeškom (Julija je bila zraven) sporočil nekaj odraslih besed.
Vseh 45 minut, ko smo v premajhni in slabo klimatizirani čakalnici čakali na boarding, je nekdo prdel. Ta nekdo je moj potomec in ta nekdo je vztrajno zatrjeval, da je ne tišči na stranišče. Končno je nekdo z (na roko napisanim) listkom pomahal pred izhodom na pisto – čas je bil za boarding. Na polovici poti do letala je Julija precej naglas “namignila”, da jo noro tišči kakat. Ker je nenadzorovana hoja po pristajalni pisti prepovedana, ju je na stranišče pospremil eden od zaposlenih na letališču, ki mi je namignil, da moram ostati na mestu, kjer me je zapustil.
Julija NI kakala: “Prdnala sm, ati!”. Manca je bila raz*izdena, jaz pa sem razmišljal samo o letalu, na katero se bom usedel. Od blizu sploh ni videti tako majhno (vkrcali smo se na daleč največje letalo na letališču) in bil sem pomirjen, dokler se nisem z glavo butnil v strop najmanjšega letala, na katerem sem kdajkoli sedel. Med vzletom sem bil priča nerodnim poskusom zapiranja vrat pilotske kabine s strani stevardese in kopilota. Eden od štirih delov vrat je manjkal in sem cel let – tudi tistih petnajst minut, ko smo “naleteli” na turbulenco – lahko opazoval roki pilota in kopilota, ki sta šaltala in obračala gumbke. Manca se je režala, jaz pa sem se le živčno nasmihal stevardesi, ki je opazila kapljico švica na mojem prestrašenem čelu.
Kot ti je sedaj že jasno – preživeli smo let!
Na letališču nas je z nasmehom do ušes pozdravil naš šofer Moody, ki nas je odpeljal do bližnjega marketa, kjer smo nakupili vse potrebno za dolgo pot v srce Tanzanije.
Še preden smo se napokali v avto pa je Manca navdušeno zacvilila: “Glej! Antilopa!” Hitro sem pograbil fotoaparat in začel fotkat antilopo, ki se je pasla le nekaj metrov od nas … “Lol, kle so te živalice res povsod,” sem nadpametno pripomnil, Moody pa nas je le čudno gledal – najbrž je vedel, kaj vse bomo videli že čez nekaj ur.
_____________
Na safari smo se odpravili v organizaciji podjetja Shadows Of Africa. Na LINKU lahko najdeš njihovo ponudbo … v slovenščini! WTF? Ja, Shadows Of Africa ponuja povpraševanje v slovenščini, ker … Klikni na LINK!
