Nisem še bil v Ivančni Gorici – vsaj ne namerno.
Gojzarji so ostali doma – čeprav gre za gozdni festival v “osrčju narave” – party clothes ON!
Kje smo?!
Zavijemo z avtoceste in v prvem krožnem zakrožimo do Hoferja. Parkiramo, gremo po burek in vodo ter se zleknemo na travo ob avtomobilu – Čehomir mode ON.
Kar naenkrat se zasliši močno kričanje: “Neee tukaj! Narobe! NE vozi v to smer!”
Vstanem in zagledam strica, ki se dere na avtomobile/voznike – po njegovo se vsi vozijo v napačno smer. Seveda nikjer ni oznak, znaka ali česarkoli drugega, kar bi potrjevalo njegovo teorijo, zato ga malček pohecam/o in odrinemo naprej: destinacija WOODLAND!
Pot je dobro označena z lesenimi (valda, če je pa WOODland) tablami, a se vseeno po nekaj minutah vožnje v 90° klanec vprašaš: “Je to res prava pot?”
Na vrhu hriba (res ne vem, kako se imenuje) končno zagledamo redarja in sledimo njegovemu mahanju. Usmeri nas med štiri 18-letnike, ki testirajo zvočnike svojega avtomobila, in dva 19-letnika, ki se ližeta na havbi zje*ane Honde: KJE SMO?!
Gledam levo, gledam desno – postaja mi jasno, zakaj nikjer nismo videli nobenega avtomobila – po deviških obrazih sodeč, so se vsi zbrani pripeljali z mamo/očetom/starejšo sestro oziroma bratom/avtobusom ali s kolesom … “JAP, smo daleč najstarejše osebe na letošnjem Woodla… O, lej ga – en fotr je pršu mal hvatat zadete najstnice …”
POĆELO JE!
Kmalu me minejo sem-najstarejši-udeleženec-woodlanda-2016 misli, ker se na parkirišču zbira vse več starejših od mene + malo mi postane vseeno, saj sem pojedel že kar nekaj borovnic z dna steklenice, v kateri smo imeli borovničke. READY TO GO!
Po hribu navzdol (povratek do avta bo zanimiv) do skorajda pravljične poti, ki vodi na še bolj pravljično jaso. “Roke gor.” Varnostniki nas pretipajo in že se dogajaaa! No, ja – dan je še – ura je malo do devetih (prihod DO 21. ure = 10 evrov bonusa za hrano/pijačo) in prizorišče je še dokaj prazno. Večina zgodnjih prišlekov se drenja okoli pulta s hrano, kamor navalimo tudi mi.
Mešano meso na žaru (4 čevapi, hrenovka in kotlet + kruh) – presenetljivo velika in okusna porcija hrane, s katero smo vsi trije naredili malo podlage za prihajajoči pirček ali dva.
Medtem ko jem, se stemni. Največji entuziasti s(m)o že pred odrom. Migamo, šejkamo … FRONT ROW!!!
Nisem pristaš kakšne hardcore elektronike, zato navdušeno moovam na komercialo, ki prihaja izpod rok mojstrov, kot so Beltek, Dj Shift, Vanillaz, Covellite, Kasnich Brothers, Dj Yoco, Sundee, Mad funker, Matt Crammer … BAJE – to sem prebral na internetu. N00B here 🙂
HUDO!
Huda muska, hud šov, hudo dobra organizacija (hrana, pijača, varnost …) in hudooo dober večer – cca. 4000-glava množica uživa v vsakem trenutku. Takšne in drugačne prigode naj ostanejo skrivnost, vas pa pozivam k čim večjemu obisku Woodlanda 2017 – da tudi sami izkusite d’ best zabavo ever!
Končno smo pričakali Mikea Valeta (največja zvezda?). Tuc, tuc, tuc … Plešem, moovam, roke gor in dol … pogledam na desno in vidim kolega, ki mi nebesedno sporoča, da je zabave konec.
Moram priznati, da sem tudi sam rahlo utrujen (v malo drugačnem smislu kot prijatelj), zato se pooočaaasi odpravimo proti luksuznemu prenočišču, beri: Škoda Superb.
Na poti srečamo xy bolj ali manj treznih oseb, ki iz takega ali drugačnega razloga tavajo proti parkirišču. Nekaj anekdot (ki vam jih ne smem zaupati) kasneje smo že napakirani v avtu.
Staramo se – zaspimo kot ubiti in se zbudimo šele okoli 5.00, ko zunaj LIJE KOT IZ ŠKAFA!
Ne zavidam tistim, ki so še na poti proti avtomobilom, tistim, ki kampirajo, ali tistim, ki iščejo izgubljene telefone, denarnice, očala, papuče …
WRUUUM + ZZZ + REVIEW
Žena nas varno prepelje na domač naslov, kjer zaspimo ŠE za slabih 8 ur.
“Gremo jest?” so prve besede gospodiča, ki kampira na najinem kavču.
Bilo je super! Prihodnje leto definitivno ponovimo! 😉
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
