Za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi dolinami in za devetimi kotlinami stoji ena majhna državica, ki jo imenujejo SLOVEnija. Slovenija je mlada in neizkušena država, polna prijaznih ljudi, ki radi ponosno vzklikajo: “Hej, hej … kdor ne skače, ni Slovenc!”. Slovenija je čudovita država. Že njeno ime vsem na širnem svetu daje vedeti, da je to državica ljubezni. Vsi Slovenci se imajo radi in so kot nekakšna velika, ljubezni polna družinica. Vedno nasmejani, ljubeči in srčni Slovenci z veseljem in z odprtimi rokami sprejmejo vsakogar, ki se jim želi pridružiti. Seveda so enako ljubeznivi tudi do vseh tistih, ki so prišli v Slovenijo le na obisk ali pa samo malo pošpegat, kako in kaj se dogaja v najlepši državici na svetu. Sovraštvo in nasilje sta Slovencem tuja. Kriminala ni, spore pa se rešuje na povsem slovenski način: z ogromno ljubezni. Včasih, a redko, pa tudi v Sloveniji zagrmi. V tako veliki množici ljudi pač kdaj pride tudi do nesoglasij. Nekoč sta se dva Slovenca sprla, ker sta oba hotela narediti čimveč za svoje sodržavljane. Ogromen spor je zajel vso državico. Gargamel Janez VS Palček Milan – dvoboj, kot ga še ni bilo. Za težave v Sloveniji je izvedel ves svet in z začudenjem so opazovali spor najbolj ljubečih ljudi na svetu. Majhna kokoškasta državica je bila prvič v zgodovini razdeljena: eni na levi, drugi na desni. Janez je hotel, da bi se vsi Slovenci imeli super-duper-omfg-dbest-fajn, Milan pa je želel, da bi bilo vsem megastično-fulkul-epic-bombastično. Oba sta nadvse ljubila svoje Slovence in sta zato padla v napeto razpravo o tem, kaj je boljše za slovenski narod. Pogajanja so se vlekla več dni. Na koncu sta se Janez in Milan objela in obljubila, da bosta skupaj pomagala (še) izboljšati Slovenijo. Spoznala sta, da lahko le s skupnimi močmi dosežemo največ in da so spori le neumno trošenje energije, ki bi jo lahko vlagala v ljubezen in izboljšave. Palček Milan je stopil na pručko, da sta lahko staknila glavici in vse svoje supermoči uporabila za nadgradnjo Slovenije v najboljnajboljšejšo državo v celem vesolju. Vsi Slovenci so se objeli in rajali še dolgo v noč.
Sliši se kot neka pravljica, ki je tako nerealna, da bi jo človek lahko zgolj sanjal, ni tako? No, pa saj s tem ni nič narobe … s sanjami namreč. Saj že trideset (30) let sanjam(o). Že trideset let cca. 2 milijona klenih Slovencev in Slovenk živi v sanjah, ki se imenujejo Slovenija, in sanja o tem, da bi postali … Švica. Sanjamo o tem in sanjamo o “onem”. Medtem pa si (oziroma nam) govorimo pravljice, ki naše sanje opravičujejo in jih spodbujajo.
25. 06. 1991 je Milan Kučan izjavil: „Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan!“.
Danes, 30 let kasneje … še vedno sanjam(o) … le da so se naše sanje malček spremenile. Tako ne sanjam več o Švici. Ne sanjam več o državi, kjer bomo vsi najboljši prijatelji in se bosta pri vseh doma cedila med in mleko. Ne sanjam več o neki utopični sanjski Sloveniji, ampak sanjam o stvareh, ki so bile še pred dobrim letom povsem samoumevne …
Sanjam o svobodi. Sanjam o ljubezni. Sanjam o svobodi v ljubezni in ljubezni do svobode.
Sanjam o državi, kjer bi vsi imeli topel obrok na mizi, evro ali dva v žepu in nasmeh na obrazu. Sanjam o družbi, ki bi sprejemala take in drugačne. Sanjam o voditeljih, ki bi združevali in vodili ljudi v boljši in lepši svet. Sanjam o ljudeh, ki bi pozabili na sovraštvo. Sanjam o ureditvi, ki bi bila za vse enaka in za vse pravična. Sanjam o svetu, kjer bi bilo dobro nagrajeno in slabo kaznovano. Sanjam … o tem, da bi Slovenci ENKRAT stopili skupaj in se uprli … represiji in stalnemu posiljevanju z deljenjem na “naše” in “druge”. Sanjam o tem, da bi Slovenci spoznali svojo moč in jo uporabili. Sanjam o … SLOVENIJI, kakršno so nam opisovali. Sanjam o Sloveniji, kakršna bi naj bila in kakršna bi lahko bila!
Sanjam … Danes je čas za sanje, jutri je nov dan … A žal mislim, da se bodo naše sanje kmalu spremenile v moro. Vsak dan smo bližje apokaliptičnim scenarijem, ki jih niso predvideli niti znanstveno-fantastični filmi … Mi pa še vedno zgolj in samo sanjamo … o boljšem jutri.
Naj bo tako: naj bo jutrišnji dan lepši, naj bo najlepši! Današnji praznik pa naj bo opomnik, da v tridesetih letih NISMO vedno stopali v pravo smer in da nas čaka še veliko dela, da bomo tam, kjer smo nekoč že bili. Nič ni narobe s sanjami … dokler ne pozabimo, da so sanje lahko lepe … ali grde.
Vse najboljše, Slovenija in vse najboljše Slovenci! Imejte se radi in ne pozabite sanjati!
