Kdortoberetov zapis 17
24. – 26.02. 2016
NO!
Povratek v hostel se NE odvija po načrtih. Vroč tuš se mi izmika. Receptorka nama nekaj razlaga – samo po razpi*deni faci svoje žene vem, da nekaj ne štima … Ni sobe?
Ponujajo nama “boljšo” sobo cca. 15 minut hoje stran. “Your not good. Stinky problem in toilet. No good. I give you better room …” Skoraj že prikimam, ko Manca stvari (spet) vzame v svoje roke.
“NO! I am not OK with that. …”
5 minut kasneje sva nastanjena v hostlu 5 minut stran (na precej lepši lokaciji), v precej lepši sobi in, kot dojameva naslednje jutro, s precej boljšo ponudbo zajtrkov.
Ding, DONG!
Ogledava si predstavo lutk na vodi – nekaj novega, zanimivega – vredno svojega denarja 😉
Sledi še malo šopinga in polnjenje želodčkov na štantih s hrano. Čeprav je vse res smešno poceni, nama dongi kar uspešno letijo iz denarnice.
Več kot utrujena sva od hoje, fotkanja, Indije, plovbe, poskakovanja v kombiju … – na poti sva že … O, FAK – kmalu bo konec!
SAIGON 2
Še preden se dobro zavem, sva nazaj v Ho Chi Minhu v prečudoviti hiški The Yellow House, od koder se širijo nadvse prijetne vonjave. Sara peče pite!
Pečene dobrote so off limits, zato zagrizem v nekaj ogabno smrdečega sadja, ki sta ga prinesla popotnika iz Nemčije – durian je blek.
SUŠI? … JAAA!
V tolažbo (grrr, dej mi torto!!!) mi obljubljajo najboljši suši > I’m ready!
Skuter odpade, tokrat gremo kar s taksijem, saj se nam (Andraž, Manca, Sara, Dane, Ula, Tim) je pridružil še par iz Nemčije, ki tudi prenočuje v hostlu The Yellow House.
Nekaj minut kasneje sedimo na mikro stolih na pločniku ene izmed (malo) manj prometnih ulic in čakamo na bolj ali manj surove dobrote.
Opazujem okolico: najmanj 8 natakaric dobesedno kriči naročila v smeri kuhinje, pred katero sedi The Boss – neka različica vietnamske jakuze, ki naj bi bil lastnik lokalčka. Vsake toliko časa iz žepa vzame NAJVEČJI šop denarja, kar sem jih kdaj videl, in zadovoljno prešteva donge.
Ula in Tim žvečita riž, Manca in Sara delita navdušenje nad vegi sušijem z arašidovim maslom (božansko!), Dane in oba Nemca debatirajo o pivu, jaz pa … goltam sušije enega za drugim. Vegi, ne-Vegi … tole JE najboljši suši ever!
Nimam časa za pogovore, zato dejansko ne vem točno, o čem je tekla debata, vem samo, da je bil suši odličen!
S polnimi trebuščki se odpravimo domov – midva greva kar peš in malce uživava v nočnem “šundru” Ho Chi Minha.
JOŠKE ZA POP*ZDIT!*
Zadnji dan v Vietnamu 🙁
Šoooping time!
Nekako se izgubiva med neskončno množico prodajalnic na Ben Thanh Marketu in spet se znajdem pred štantkom številka 335.
»A ni to ista …?«
Glasna prodajalka, ki niti za sekundo ne preneha z blebetanjem v anglo-vietnamščini, me s svojimi NOHTI ZAGRABI ZA JOŠKO (!!!), živčno strese moje NEmlečne žleze in me potegne med police, polne najrazličnejše robe. »COME HERE! What you like? How much???«
S kislim nasmeškom na obrazu se nekako izvijem iz njenega prijema smrti, ki ga je najbrž pobrala v kakšnem filmu Brucea Leeja, in ji s tresočim glasom odgovorim: »Only 1 wallet. Michael Kors.«
Točno ve, kaj želim, saj sva se zjutraj več kot 15 minut prerekala o ceni modre denarnice, ki si jo je zaželela moja draga. Enako denarnico sem videl pri vsaj 10 drugih prodajalcih in sem zahtevano ceno (900.000 dongov) zbil največ za polovico.
Postal sem predrzen in še vedno vztrajal pri prvotno ponujeni ceni: 200.000 dongov ali pa … zakorakam proti izhodu. V sekundi mi izmakne fotoaparat (ki je počival obešen okrog mojega vratu). V drugi roki drži denarnico, ki mi jo ponudi z največjim nasmeškom, kar sem jih kdajkoli videl.
Primem fotoaparat, primem denarnico in se nasmehnem – zmagal sem!
Oboje mi prepusti in zavriska: »500!«
10 minut kasneje zmagoslavno stisnem njeno roko in ji predam plačilo: 250.000 dongov (10 evrov) + polovico leve bradavičke (ki je ostala za njenim nohtom) = kar dober deal za čudovito denarnico.
*odlomek je objavljen tudi v Lepopisu Povsodjelepo > KLIK
Sayōnara!
Ostane nama ravno toliko časa, da še enkrat skočiva na “družinsko” kosilo. Sara, Dane, Ula in Tim so res kjut družinica, ki povrh vsega še ve, kje se dobro je.
S polnimi želodčki mahava najboljšim gostiteljem v slovo …
WRUUM, wruum …
Gospodič taksist naju nasmeji vsakič, ko prestavi v 3. prestavo, saj ob tem kar nekako zadirigira po zraku. Krohotava se celo pot do letališča, kjer se spet skregamo glede plačila. NE, (tudi) tokrat nisva popustila in se še vedno nasmejana prerinila do check-in pulta.
Sayōnara (suši govori iz mene) Vietnam, letiva proti Dohi.
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
