Kdortoberetov zapis 16
23. – 24.02. 2016
KJE, DFU*K …
… sva? Nekaj čudnega se mi je sanjalo. Dejstvo, da sem se prebudil v “kr eni” sobi sredi Vietnama, me je še dodatno zbegalo, zato še pet minut sedim na robu postelje in se spravljam k sebi. Aha, danes greva v Ha Long Bay? Jutri se vračava? Pa potem … OK, I’m back.
TRK, TRK oziroma Tiếng gõ cửa
A: “Al’ en trka, alpa so nek’ ene podgane …”
M: “Odpri, najbrž je zajtrk.”
A: “Alpa so podgane prnesle zajtrk? Ha, ha, ha …”
M: tišina (čri, čri)
Slaba fora? Kakorkoli že – prijazni receptor nama je prinesel zajtrk. Dogovorila sva se za zgodnjo uro, ker že ob 7.00 pičiva proti Ha Long Bay-u. Na hitro pojeva že poznano “čigumi-marmelado” in se po stopnicah prebijeva do recepcije, kjer naju že čaka šofer kombija.
BUMPy road
Po slabi uri sedenja na zadnjih sedežih kombija se obrnem k Manci: “Kolk časa se furamo do tja? 45 minut al’ 1 uro?”
Žena mi nameni enega izmed “a-ti-mene-sploh-kdaj-poslušaš-vstavipoljubnokletvico?!?!” pogledov in odgovori: “4! 4 ure se furamo. Tako piše na brošuri in tako mi je rekel receptor, a spet nisi nič poslušal?” Poslušal sem že, samo slišal sem ga bolj za en K*, razumel pa še malo manj. Vietnamska angleščina mi ne leži najbolj. Še dobro, da potujem v družbi medjezikovne posredovalke.
V 4 urah vožnje me fedri v stolu vržejo pod/v streho kombija vsakič, ko povozimo kakšno izmed lukenj na cesti (= vsakih 5 sekund). Nekako mi uspe zaspati. Prebudim se šele ob glasnem “krc” – počil mi je vrat. MALO prehitro smo zapeljali čez hitrostne ovire, zato nas je pometalo po celem kombiju (naju in vseh 7 sopotnikov). Kot na vseh daljših vožnjah, ki sva jih izkusila širom sveta, se tudi tokrat ustavimo na enem izmed najdražjih počivališč na svetu. Počivališče/prodajalna umetnin: od piškotov, do dragih kamnov – očitno tudi čips in čokolado merijo v karatih – predvidevam, glede na cene izdelkov, ki so ______ (vstavi poljubno kletvico).
pRRRfekt vRRReme za kRRRRižaRRRjenje
KONČNO se primajemo do pristanišča, v katerem nas čaka ladjica. Dež, veter in mRRRaz – popoln dan za križarjenje! Smešno je, kako Vietnamčki vsakič z nekaj previdnosti primejo moj nahrbtnik (težek in velik), nato pa Mančinega (malo manjši in skorajda enako težak) zagrabijo, kot da je čisto lahek in si po večini zazihrajo bolečine v hrbtu za naslednjih 14 dni. Dobronamerno že nekaj časa sama nosiva svoje nahrbtnike – sploh ni fora v tem, da bi vsi hoteli napitnino (kot v Indiji) – pač nočem, da nekomu SPET pade na tla (ponavadi v največjo svinjarijo), ker je malček precenil svoje mišice.
Vodič mi prijazno poda svojo malo ročico in mi pomaga pri vstopanju na palubo.
Na ladjici nas je 6: midva (yours trully), dva mlada Dunajčana in dva starejša makaro … opa, Italijana. No, poleg kapitana, nekoga, ki stoji zraven kapitana in še nekoga, ki stoji zraven njiju, kuharja in natakarja ter najinega vodiča.
KONČNO!
Razvajanje begins … Velika postelja (kasneje dojameva, da sta dve postelji porinjeni skupaj), ogromna tuš kabina, vroča voda – KONČNO! Med plovbo se poslikava, buljiva v megleno obzorje in naveličana dežja zaspiva v družbi Prijateljev.
Zbudi naju trkanje – kosilo čaka. NJAMY! Diši, videti je odlično, prvi grižljaji (oz. žlice juhe) pa doživetje nadgradijo s polnimi okusi, ki poskrbijo za glasno cmokanje in zadovoljno mrmranje v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. LECKER!
Ne bom se mučil z opisovanjem vseh jedi (ob vseh spominih postanem gromozansko lačen), rekel bom le, da je bilo VSE neverjetno okusno! Ribe, zelenjava, juha, zavitki, rakci, školjke, ostrige … MLJASK! (glej slike)
Miss jamarskih copatk
Ustavimo se pred enim od otočkov, ki štrlijo iz morja, in se z manjšim čolničkom prepeljemo nanj. Na ladji so “zaželjeni” natikači in ker svojih nimam, si izposodim čudovite natikače, ki so več kot očitno zadnji modni hit in so mi več kot očitno prav – kot uliti. Popolna obutev za obisk jame!
Narediva dve sliki in bolj navdušena nad dejstvom, da je na takem majhnem otočku tako velika jama, kot nad dejanskimi stalaktiti in stalagmiti, v notranjosti jame narediva le nekaj fotografij. Medtem ostali slikarijo kot nori. Vodič me gleda in pristopi do mene: “U mejk tejk pikčurs! Mejk. Mejk!” Ne trudim se z razlaganjem dejstev o Postojnski jami in Škocjanskih jamah in s primerjavami naših jamskih čudes s tole jamico, ki spominja na nekakšno predsobico ali nekaj podobnega, in pač naredim še nekaj slik.
Zadovoljno se smehlja – I made his day.
un-GUIDED ACTIVITIES
Yours trully, Manca in Avstrijec se v družbi gospoda iz Kanade (nek stric iz ene od ostalih ladij) vržemo v vodo. NI bila topla! 😀
Sledi povratek na ladjo in “guided activities” – vsak par dobi svoj kajak in dve vesli. Napokaš se v kajak, vodič te odrine od ladje in namigne, da bo večerja čez uro in pol, do takrat pa si free as a bird.
Ravnotežno nisem najbolj razvit, zato je najina vožnja s kajakom prava avantura. Žena teži, da veslam prepočasi, zato se poigravam z idejo, v kateri jo ponesreči zadanem z veslom. A je že vse moje, če ona izgine? Ah, kdo jo bo pa poslušal, če je ne zadanem ornk?
Meh – potegnem si kapuco čez svoje “dobro” uho in veslam dalje. Slikava, občudujeva meduze … WAIT, what?! A se nismo kopal prej? WTF – zakaj pa nihče ni omenil meduz???
Sva že nazaj. Manca zleze iz kajaka, jaz pa opazim, da sta mi zaspali obe nogi. Vietnamček 1 in Vietnamček 2 držita čoln, jaz pa se kobacam ven. Po nekajminutni sagi sem končno prost. Eden od pomočnikov izkrcavanja ima popolnoma zmečkano nogo (“pametno” jo je uporabil kot distančnik med ladjo in kajakom), drugi pa roke čisto zje*ane od štrika, s katerim je držal moje plovilo.
FOOD
No, kakorkoli že – food. V brošuri je omenjeno tudi “Kuhanje z ladijskim Chef-om”. Sliši se zelo Jamie-Oliversko. Kuhar/pomočnik kapitana/gospod, ki mi je držal kajak/naš vodič (vse v enem) nam je prikazal izdelavo spomladanskih zavitkov: zmleto zelenjavo in lignje zmešamo s surovim jajcem, vržemo na rižev list in zarolamo. Kulinarični dogodek stoletja.
Po izdelavi zavitkov, v kateri sem (seveda) blestel, sledi čajček/kavica in malo počitka, ki ga izkoristiva za zelo vroče tuširanje (vroča voda).
Kmalu spet jemo in spet je odlično.
BRING ME … SOMETHING!
Večerja mine v duhu “kdor si več naloži, več poje” – smo že mimo faze, ko se vsi “delajo lepe” in nihče noče vzeti zadnjega kosa … Borba!
Po večerji sledi ribolov. Kuhar/pomočnik kapitana/gospod, ki mi je držal kajak/naš vodič (vse v enem) nam prinese 3 bambusove palice. Na vsaki je cca. 2 metra laksa in trnek (z umetno vabo).
Kreten (gospod starejši Italijan) lovi meduze. Najprej je samo ena … priplavata še dve … kmalu jih je toliko, da mongoloid celo uspešno “napiči” dve izmed njih in ju vrže na palubo ter odide spat. Debil, pač.
Meduzi vržem nazaj v vodo in v hecu spomnem na dejstvo, da nas nihče ni opozoril na meduze, PREDEN smo šli plavat. Avstrijec odvrne, da najbrž niso nevarne, Vietnamček 5 pa: “Veri mač sting!”. Hvala, res ti hvala!
Naši vodiči/kuharji/kapitani/etc. v jedilnici kartajo mi pa zdolgočaseno namakamo palice … BAM! Andraž aka SquidCatcherSuperMan je ujel fakin HUGE lignja. Zver visi na mojem trnku – I’m not touching that! – šprica črnilo in se bori za življenje. Zakričim: “Hello, guys? Hello?” Vietnamčki me gledajo in se mi smejijo – najbrž še nihče ni nič dejansko ujel – “HELLO, we have one … can you bring me … SOMETHING?” Eden od (rasist ali ne – niti malo jih ne ločim!) njih mi prinese neko skledo in ga vzame s trnka ter lignju in tudi meni pove, da bo to moj zajtrk. Mlada Avstrijka nekaj jamra o ljubezni do vseh živih bitij, tudi Manca mu je že nadela ljubkovalno ime Squidy, zato ga vržem nazaj v morje.
Nemoralno bi bilo ubiti nekaj, kar je več kot očitno eden večjih pripadnikov svoje vrste. Še najbolj razočarani nad nepričakovano izpustitvijo ogromne trofeje, ki bi mi v domovini prinesla slavo, so naši Vietnamčki. No, ja – pa drugič. Dokazal sem svojo superiornost kot alfa samec, zato sem svojo ženo vrgel čez ramo in jo odvedel v sobano, kjer sva praznovala ujetje enega večjih lignjev, ki živijo v Ha Long Bay-u. S čokolado in riževimi hrskiji.
Nice trip, nice tip
Zjutraj se malo po zajtrku izkrcamo/vkrcamo na čolniček, ki ga šofira zelo tiha gospa, ki se kar malo skriva pred najinim fotoaparatom.
Pelje nas skozi vasico na vodi in med/pod kraškimi apnenčastimi otočki (baje je končna cifra teh zadevic višja od 3000!), nato pa se po darovanju “prostovoljnih” prispevkov spet znajdemo na naši ladji, ki nas počasi odpelje proti pristanišču.
Počakamo na kombi, ki nas popelje na 4-5 urno vožno s ponovnim postankom v enem od najdražjih postajališč. Trip je minil brez večjih zapletov in je kljub slabemu vremenu in kar precejšnji gužvi na vodi (ogromno ladjic s turisti) ena izmed obveznih stvari, ki jih (avan)turist mora izkusiti med obiskom Vietnama.
Utrujena prispeva nazaj v Hanoi in se odpraviva proti hostlu. Fak, kako bo pasala postelja, vroč tuš potem pa še malo raziskovanja mesta …
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
