“Samo tiho bod pa ne dotiki se me …”
“Sploh se nam ni treba preselit, ker ne rabmo več prostora, ker ne bomo imel še enga otroka!”
“Zakaj maš skoz telefon v rokah?!”
Ja, priznam … po 11 urah popadkov in nezadostnega odpiranja sem bila kar precej nasikana. Kdo pa ne bi bil?! Voda mi je odtekla že pred 2. uro ponoči, ob 14. uri pa sem bila odprta samo 4 cm … FU*KING 4 CENTIMETRE! “Is this a joke?” Ženske, ki so s popadki na porodni oddelek prihajale več ur za mano, so rodile več ur pred mano. Na svetu ni pravice!
Vseh 9 mesecev so me ljudje spraševali, če se bojim poroda. Vedno sem odgovorila z odločnim NE. In to je bila čista resnica. Poroda me ni bilo strah, ves čas sem se obremenjevala samo s tem, kaj bo po porodu, kako bomo zaživeli kot družina. Zavedala sem se, da bo bolelo, ampak “nobeden še ni notr ostal, a ne?”
Po 11 urah v porodnišnici se mi je zdelo, da bom očitno prva na svetu, ki ji je otrok “ostal notr”, ker ven pač ni hotel! Nikoli si nisem mislila, da bo moj porod maratonski, saj sem bila psihično in fizično v dobri formi, zaradi širokih bokov pa sem (zmotno) menila, da bo tamala lepo zdrsnila ven … ali pa da se bo rodila vsaj v prvih 10 urah. Ker se nisem odpirala, sem za pomoč prosila svojo sestrico, ki mi je priskrbela homeopatske granule. Za moje pojme je delovalo, Andraž pa pravi, da je vse skupaj bolj placebo efekt, kakorkoli, zadeve so se počasi začele premikati.
Tempo se je stopnjeval, popadki so bili vse hujši, predihavala sem jih lahko samo stoje. Sestre so me spodbujale, naj se uležem, malo odpočijem, stuširam itd. Nič od tega ni prišlo v poštev, od bolečin se mi je praktično bledlo. Z eno roko sem se opirala na Andraža, z drugo pa na vse, kar mi je prišlo na pot. Gospodom, ki so na oddelku montirali klimo, se na tem mestu opravičujem za iztegnjen sredinec in vse grde poglede, ki so jih bili deležni, ker mi je njihova lestev v nepravem trenutku stala na poti. “Gospa, to so bolečine, iz katerih se rodi nekaj najlepšega!” mi je dejala ena od babic na hodniku. Imela je srečo, da je v tistem trenutku stala izven dosega moje desnice …
Ko sem bila končno pripravljena za porodno sobo pa nobena od njih ni bila prosta. A ti to resno?! Andraža sem rotila, naj že nekaj ukrene, da ne morem več, da me boli. Še enkrat je zatežil (v svojem slogu nice guy-a) in babice so sobo same pospravile ter na novo oblekle posteljo, da sem se lahko ulegla. Odpovedovale so mi noge, zato me je preljubi možek prijel pod roko ter me v porodno sobo praktično nesel. Babica mu je svetovala, naj mi masira hrbet, jaz pa sem obema nemudoma povedala, da se kaj takega ne bo zgodilo in da naj se me nihče ne dotika. Z rokama sem se oklepala postelje in jeklene konstrukcije na steni, v nekem trenutku se mi je zazdelo, da bi vse skupaj lahko celo izruvala.
“Hočem epiduralno, ne zmorem več,” sem rekla. Babica mi je vzela kri in jo poslala na analizo. Čez 20 min me je obvestila, da bo poklicala anesteziologa. “Ja, prav, kar dajte,” sem ji odgovorila. Po minutki je prosila, če me lahko še enkrat pretipa in mi z roko pomasirala maternični vrat (kar je hudičevo neprijetno, btw). Dejala je, da sem že “čisto na koncu in da bi bilo zdaj škoda podaljševati porod z epiduralno, saj mi gre odlično!” Odlično my ass! “Povejte, koliko je še? Kdaj bo konec?!” sem jo spraševala obupano, na kar mi je mirno odgovarjala, da smo že čisto pri koncu.
Še danes razločno slišim njen odločni glas, ki me je vodil skozi porod. Sam trenutek, ko se porodi otrok, niti ni tako boleč, najbolj bolijo popadki. Na koncu mi je mojo malo hčerkico položila na prsi, Andraž je prerezal popkovino, pregledala je še posteljico ter jo shranila, jaz pa sem dobila 5 lepotnih šivov. Novopečena družinica treh smo nato v soju stenske svetilke še par uric preživeli v porodni sobi. Šele takrat sem dojela, da nam je ves čas poroda igral radio … iz zvočnikov je v tistem trenutku nežno prepevala Helena Blagne. 🙂
_
Zdaj pa še nekaj odgovorov na vprašanja, ki jih po porodu konstantno dobivam:
“A zelo boli?”
Ja, boli ko pra*ica. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da lahko občutim tako bolečino … in da to lahko zdržim.
“Kaj je bilo najtežje?”
Najtežji del poroda so bili trenutki, ko te popadek sili v potiskanje, ti pa lahko popadke samo predihavaš. Bolano. Tega občutka ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.
“Zdaj, ko veš, kaj pomeni porod, bi se naslednjič odločila za epiduralno?”
Ne. Še enkrat bi poskusila brez (očitno sem psihično nestabilna :)).
“Kakšen je občutek, ko v rokah prvič držiš svojega otroka?”
Naj se sliši še tako klišejsko, teh občutkov se z besedami ne da opisati. Ko ti otroka položijo na prsi, imaš občutek, kot da se tvoje in otrokovo dihanje uskladita in sčasoma upočasnita, v glavi čutiš svoj srčni utrip, v prsih pa otrokovega in zdi se, kot da je vez med tabo in otrokom nadnaravna.
_
ZAHVALA:
Na tem mestu bi se rada zahvalila babici Andreji R., ki me je s svojo strokovnostjo in odločnostjo vodila skozi zelo težaven porod. Hvala za vse spodbudne besede in pomoč v trenutkih nemoči.
Zahvala gre tudi ostalemu osebju porodnišnice Jesenice, še posebej sestrama Bredi in Barbari, ki sta nam potrpežljivo pomagali pri začetnih težavah z dojenjem.
Na koncu pa se moram zahvaliti še preljubemu možeku, ki je tiho pretrpel stiskanje rok, čeprav so bili njegovi členki po nekaj urah že popolnoma beli, ki je preslišal prenekatero opazko na svoj račun in me spodbujal, ko mi je bilo najtežje, mi s hladno brisačo brisal pot z obraza ter z mano predihal vsak posamezni popadek.
Andraž, brez tebe mi ne bi uspelo. <3
