#prvizadnji

9. maj 2018. To je dan, ko sem zadnjič podojila svojo prvo hčerko.
Kdor nas že dlje spremlja, še predobro ve, kako enormne so bile naše težave z dojenjem takoj na začetku. Julije nisem nikoli polno dojila, saj je bila prava zaspanka. In ker ni jedla, ni bilo dovolj mleka. Številne dveurne prehranjevalne seanse mi še niso ušle iz glave. Najprej podoj, nato črpanje in flaška, vse skupaj je trajalo 90 min (če smo imeli dober dan), potem pa po eni uri in pol jovo na novo. Kot mati sem bila pri tem zares skrušena, ker otroku nisem mogla ponuditi najboljšega, kar je zanj ustvarila mati narava. Zaradi mnogo neprespanih in prejokanih noči lahko danes brez sramu rečem, da mi je bilo dojenje (vsaj na začetku) v breme, da sem se zaradi dojenja počutila kot slaba mama, da sem bila zato psihično in fizično izčrpana. Na najnižji točki sem dojela, da tak odnos in občutki nikomur ne koristijo, zato sem nezmožnost dojenja začela zavestno sprejemati. Sama sebi prigovarjati, da pač ne gre, poslušati sem začela ostale okrog sebe, ki so me tolažili. A še danes, ko mineva 10 mesecev od poroda, se s tem nisem v celoti sprijaznila. Pridejo trenutki, ko me še vedno zaboli, da Julije nisem polno dojila vsaj do njenega 6. meseca. Včasih se vprašam, če bi lahko naredila še kaj več, da bi nama dojenje steklo, in ali to pomeni, da se med nama ni stkala tako močna vez kot med ostalimi materami in hčerkami.
Kljub neštetim poskusom pristavljanja, ranjenim in kasneje tudi pogrizenim prsnim bradavicam ter zamašenim mlečnim žlezam pa sem Julijo delno dojila do njenega dopolnjenega 9. meseca in še malo dlje. Nočno dojenje in hranjenje nasploh smo ukinili že kmalu, saj je na najino srečo noč prespala že okrog četrtega meseca. Z uvajanjem goste hrane smo pričeli precej zgodaj in pri tem se nam je odprl popolnoma nov svet, saj smo lahko zmanjšali količino adaptiranega mleka. Julija je ostala zvesta svojim genom in je kmalu postala prava gurmanka, tekoča hrana pa jo je vedno manj zanimala. Tako nama je kot edini dojeni obrok v dnevu ostal zajtrk, ko je na dah spraznila obe dojki. Ti zajtrki so bili samo najini. V postelji sva se pokrili, da nama je bilo toplo, in tako crkljanje je lahko trajalo tudi več kot eno uro. Za opazke o “razvajanju otroka na joški” se nisem zmenila. Potem pa so sčasoma ti podoji postajali vse krajši in na koncu mi je Julija tudi sama dala jasno vedeti, da bi ji za zajtrk bolj teknili kosmiči ali pa domača marmelada, zato sva z dojenjem popolnoma prenehali.
Ne bom lagala, ob tem mi je bilo precej težko pri srcu. Se mi zdi, da je to res eden tistih mejnikov, ki nam mamicam da misliti. Bom sploh še kdaj dojila? Mogoče pa je bilo to zadnjič v mojem življenju …
In kako naprej?
Količino mleka (ostalo ga je tako samo za vzorec) sem v nekaj dneh zmanjšala z rednim pitjem metinega čaja ter s pomočjo eteričnega olja peperminta. Jutra sedaj z Julijo kljub vsemu preživljava skupaj in večinoma kar same, da ohranjava tradicijo. A namesto dojenja in crkljanja v postelji se igrava z Zoyo in telovadiva. Juliji se zasvetijo oči, ko pred njo postavim naribano jabolko z ovsenimi kosmiči in grškim jogurtom, meni pa ko si skuham močno turško kavo, ki je prej zaradi dojenja nisem pila. No, tudi možek je ponovno dobil dostop do zgornjega dela telesa, za kar je precej hvaležen. Volk sit in koza cela, bi lahko rekli.
O uvelih čajnih vrečkah namesto poskočnih najstniških jošk pa ne bom govorila.