K pisanju tegale prispevka me je spodbudil bruhfest v časniku Delo, objavljen dne 27. 1. 2022. V članku z naslovom “Proticepilec ni domobranec” se avtor M. C. spominja izleta, na katerem je izgubil prijatelja. Pod šokantnim naslovom sledi krajši nagovor in opis pod sliko, ki nakazujeta na članek o športnem udejstvovanju, zavit v prijetno zgodbo o prijateljstvu. … Besede, stavki in odstavki, ki sledijo, so nekaj najbolj ogabnega, kar sem v zadnjem letu in pol zasledil v nekoč čislanem časniku Delo (in medijih nasploh).
Članek me je najprej razjezil, potem pa sem začudeno še enkrat prebral njegovo vsebino. Po večkratnem branju sem malo manj jezen, a vse bolj zmeden.
Napačno razumevanje oziroma tolmačenje zgodovinskih dejstev (v kolikor gre za namerno zavajanje bralcev) vodi v zmedenost bralca, saj ni čisto jasno, kaj bi avtor s svojim prispevkom sploh rad sporočil širši javnosti. Gre za preprosto udrihanje po “anticepilcih”, ki je (ne)hote zajadralo še v zgodovinsko razdeljevanje ljudstva na bele in rdeče, leve in desne, naše in vaše … ali pa gre zgolj za premišljeno ekstremistično pranje možganov?
Avtor prijatelja oriše v najslabši možni luči (kot se za “anticepilca” seveda spodobi?), ga primerja s psom in nadaljuje z nespoštovanjem žensk, ki se zaključi s porogljivim in škodoželjnim retoričnim vprašanjem, navezujočim na zdravstvene probleme nekdanjega prijatelja.
Vsi se zavedamo (vsaj upam, da se?), da trenutno mediji na vse načine manipulirajo z javnim mnenjem: prikazovanje zgolj ene strani zgodbe in cenzuriranje kakršnihkoli poskusov objavljanja tistih, ki imajo drugačno mnenje o trenutni situaciji v svetu, se še potencira z nenehnim udrihanjem po tistih, ki zagovarjajo svobodo ljudi in svobodo odločanja … a se to ne dogaja zgolj na desni strani, saj tudi leva opcija podpira tako in drugačno prisilo pod pretvezo javne koristi.
Ravno zato je še bolj konfuzno, ko avtor spodbuja k temu, da bi vsi bili bolj podobni domobrancem … Ne vem, ali se motim, ampak kaj niso bili ravno domobranci tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, se borili PROTI Slovencem in niso bili najbolj naklonjeni Sloveniji kot suvereni državi.
Razumel bi, če bi časnik, ki obstaja in izdaja v (zaenkrat še delno) svobodni državi objavil članek o tem, kako so vsi “cepilci” tako super kot osvoboditelji dotične države. Brez zadržkov lahko rečem, da bi precej lažje prebral članek z naslovom “Pravi partizani se špikaj(m)o na tri mesece!”, kot pa idiotizem v slogu “Proticepilec ni domobranec!”. Morda pa res ni samo moj lulček tisti, ki rahlo štrli v levo?
Avtor omenjenega članka se sicer rad igra s spomini na drugo svetovno vojno, saj to ni njegov prvi objavljen antipartizanski zmazek. Več njegovih “prispevkov” si seveda lahko preberete na portalu časnika Delo, ki očitno nima (več?) nikakršnih kriterijev, ki bi vsaj malce bremzali sranje, ki ga pošiljajo v svet.
Hvala časniku Delo ter avtorju za spodbujanje sovraštva do sočloveka in hvala, da ste nam še enkrat več razkrili bedo sodobnih medijev.
