Princesek
Kot vsak oranžnolasi deček sem tudi jaz sanjaril o svoji sanjski poroki. V roza gradu z nešteto okni v obliki srčkov in z lestenci, ki razsvetlijo prostor, napolnjen z gosti iz celega kraljestva ravno v trenutku, ko po rdeči preprogi zakorakam proti oltarju, nad katerim lebdijo angeli in mi pojejo najlepšo pesem … Nah – not really.
O sanjski poroki, Princu na belem konju, popolni pričeski na popolni princeski, o gaziljonih svatov, ki se slinijo nad lepoto neveste, in podobne zadevščine, ki se pojavljajo v sanjah, sanjarijah in ostalih fantazijah deklic, deklet in žensk, tipi pač ne sanjarimo.
Moški (nekoč fantki) fantaziramo o drugih stvareh. O službi vojaka oziroma (skoraj) katerem koli poklicu v uniformi (varnostnik in smetar EXcluded) ali pa o najhitrejšem avtu, največji raketi, najbolj glasni petardi, o največjem “mastiču” (pljunek, ki je precej masten) pa o najbolj “šponski” igralni konzoli in najbolj joškasti bejbi …
Smo si pač različni.
Happy wife …
In tako sem vedno mislil (kot večina tipov), da bo poroka pač prišla – če bo/ko bo – nikoli je nisem imel za nekaj nujnega, za nekaj, kar bi meni in moji morebitni izbranki predstavljalo tisto, kar naju res povezuje – naju dela eno. Pika na i popolni zvezi. Zame je poroka vedno pomenila nekaj, kar bom “dal skozi” zato, da bo ona hepi … Happy wife = Happy life 😉
Z mojo predrago M sva se spoznala v prvem letniku ekonomske gimnazije. Zanjo je bilo prvič, zame drugič – obiskovanje prvega letnika namreč.
Bila sva mlada – jaz sem malo preverjal situacijo med fazankami, ona pa … hja, ne vem, kaj točno ji je šlo po glavi. Včasih rada reče, da sem bil največji (tukaj cilja na psiho in fizično karakteristiko) kreten daleč naokoli. Najbolj glasen, najbolj nadležen … – ne vem, še vedno ne štekam, KAJ je bilo tisto, kar jo je privabilo v moj objem. Mogoče je bila pa ginger-afro frizura res magična?
Vsi – tudi midva – s(m)o mislili, da bo te najine najstniške zacopanosti kmalu konec. Logično bi bilo – različna sva si kot dan in noč! V kombinaciji z mojo selitvijo v tujino, zelo različnima “kariernima” potema in še vsem ostalim, v čemer se mooočnooo razlikujeva, res ni bilo pričakovati, da bova skupaj dlje kot pač traja, da se ena kepa metuljčkov rodi in umre (od enega tedna do max enega leta*).
* Podatki veljajo za obične metuljčke, ker za tiste v trebuščku nisem našel ustreznih informacij.
MIDVA
Ampak nasprotja se privlačijo in midva sva živ dokaz za to. Po desetih letih zveze (in štirih letih skupnega življenja pod isto streho) sva se lani, 23. avgusta, poročila.
P O R O Č I L A ! Midva: huligan (kot me je opisala ena od babic po ženini strani) in pridna atijeva punčka. Zabušant in gospa magistra. Jock in nerd. Flegmatičen sangvinik in melanholična kolerik-inja …
In to ne na magistratu – tako na hitro, da pač imava tisti papir in sva “doomed for life” – ampak ORNK, kot se zagre.
Popoln “konec” najstniške ljubezni, ki se je rodila v ne ravno sveti, ampak zelo svetLi zakon. Mož in Žena – A in M.
Skupaj, za vedno!
…
KAJ in KDAJ in KOMU in ZAKAJ in KAKO sem prišel od mladeniča z najlepšo punco do ženina z najlepšo nevesto? – KLIK!
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
