Julija je skorajda 14 dni podriskala vsak obrok.
Ker je premalo pridobivala na teži, smo šli dat kri in blato. Priteklo je tudi nekaj solzic.
Držim jo v rokah in gledam, kako ji gospodič v belih oblačilih razkužuje prstek – brez besed, skorajda hladno opravlja svoje delo. Logično.
Kremžim se v nek prisiljen nasmešek, ki si ga nadanem v neprijetnih situacijah.
Čakam, da bo mimo.
Špikne jo v prstek, Julija me šokirano pogleda in začne vreščati.
Držim njeno rokico in razmišljam le o tem, kdaj bo konec. Stiska njen prst in lovi dragocene kapljice krvi, ki počaaasi kapljajo iz njega. Fertik!
No, saj ni tako hudo? Zadevo sem prenesel kot pravi moški …
DO trenutka, ko sem videl njen poviti prstek in solzico, ki je spolzela po njenem ličku.
Z veliko težavo sem zadržal solze in še težje požrl cmok, ki se mi je naredil v grlu …
Kot pravi moški? Smrk!
Vsi testi (kri, blato) so negativni.
Prvič se počutim totalno nemočnega. Zamenjali smo mleko, Manca je še poostrila dieto … NIČ ne pomaga – sluz in driska po (ali celo med) vsakem obroku!
Skrbi naju. Moja samozavestna “bomo že urihtal” drža je izginila. V vsako pleničko pogledam poln upanja in jo zapakiram ter odvržem razočaran … Vsakič znova potrt.
Kaj delava narobe? Kaj je narobe? Kaj naj (še) naredim?
Naslednji teden imamo pregled – upam, da bo do takrat že minilo – in predvideno cepljenje.
Cepljenje? Uh …
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
