Stojim pred vrati stanovanja. Tema je. Vse bolj hladno je in čeprav me rahlo mrazi, ker sem še vedno samo v kratki majici, stojim na mestu in se ne premaknem. Diham. Izdihnem. Procesiram stres, ki se je nabral v službi, in poslušam dogajanje v stanovanju – slišim glasno vpitje.
Tri leta sem že fotr pa še vedno ne razločim čisto: se kregata ali igrata? Kakorkoli že … bi morda še malo počakal, preden vstopim? Cel dan sem letal od ene do druge stranke in z nasmeškom na obrazu prenašal njihove nerazumne želje ter prikimaval bolj ali manj primitivnim šalam izpred dvajsetih let … nisem še pripravljen na še eno ogromno dozo “akcije”!
Ampak tako je pač, ko si starš – ko prideš domov, ne greš počivat, ampak na novo fronto, ki je včasih še bolj utrujajoča kot 12-urna izmena na šihtu.
Malce nesigurno primem za kljuko, odprem vrata in vstopim v največji razčefuk na svetu. Stres much? Naaah, kdo? Jaz? NEEE!
Totalno worth it, ofkors! Ko mi mali pamžek zalaufa v objem, me celega poslini s cmoki in me popljuva s sendvičem, medtem ko razlaga, kaj vse sta ušpičili z mamico … stres kar nekako odleti skozi okno. Zaljubljeno zrem v male radovedne, iskric polne učke. “Joj, kako sem te pogreš…” – ne dokončam povedi, ker sem pravkar pohodil lego kocko in potem še z mezinčkom brcnil v lesenega konja, ki ga je očitno nekdo jahal na sredi hodnika – “PI*DA MATERNAAA, AAAUČ!”.
… moje krike preglasi tišina, ki je zajela sobo. Manca otrplo bulji vame, Julija me nezaupljivo gleda, še Zoya me pomenljivo pogleduje in se nazadnje obrne stran, kot bi hotela reči: “Razočaral si me, človek”.
Gledam Manco, gledam Julijo, gledam Zoyo, požiram bolečino, v glavi mi odzvanja srčni utrip, ki ga čutim vse do najmanjšega prstka na moji ubogi nogi … vse to v tišini.
“Pi*da.” Julija rahlo negotovo in čisto tiho ponovi besedo, ki jo je slišala pred nekaj sekundami. “Pikica, ne uporabljamo te bes…”
“PI*DA!” reče malo bolj samozavestno, kot bi sama sebe poslušala, če sploh prav izgovarja novo besedo v svojem vokabularju … “PI*DAAA, PI*DAAAAA, PIIIII*DAAAAA!!!” ponavlja vse bolj naglas.
“Miška, ne, ne govorimo takih besed. Ne uporabljamo grdih …”
“PIIIIIII*DAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Ati je reku PI*DAAAAAAAA!”.
Manca me prebada s pogledom.
Prst me prebada z bolečino.
“Pi*da” mi prebada ušesa.
Razmišljam o vseh mogočih podkupninah, ki bi jih lahko ponudil svoji zlati princeski, ki kolne bolj kot 10 mornarjev skupaj, ko se zgodi čudež: “PLI*DA! PLI*DA! PLIIIIII*DA!!!” … Ha, bučka mala je pobrkljala črke!
“Fak, pa sm že mislu, da bo vsem raztrobla to besedo!”
… “Fak. Fak. FAK! Ati je reku FAK. Mami, kaj je FAK? Ati, kaj je FAK? FAKafakafak. FAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAK!”
… Manca me prebada s pogledom …
