Medtem ko že tretjič vse zlagam IZ avta, razmišljam, kako dfak smo se na morje pakirali včasih, ko smo imeli enega člana družine več (moja sestra), dvakrat manjši avto (Golf II) in po vseh parametrih 3x več prtljage kot danes – KAKO DFAK NE MOREM V ENEGA IZMED VEČJIH KARAVANOV EVER MADE NALOŽITI ROBE ZA TRIČLANSKO DRUŽINO, KI GRE NA MORJE ZA EN TEDEN?!
Včasih smo v Golfa II spravili VSE za štiričlansko družino, ki je na morje potovala za (vsaj) 14 dni. S seboj smo imeli (skoraj) vso hrano, vso posteljnino in brisače, vse obleke in obuvala in igrače IN ŠE potapljaško opremo za fotra in mater. Poleg tega smo s sabo tovorili še šotor, plinski grelnik, mizo, stole in vso posodo ter sixpack redbulov za šoferja in domač šnops za k jutranji kavici. Spomnim se, da ko je tamala še srala v plenice (tam nekje do 7. leta HAHA), smo s seboj trogali še milijardo pampersk in madafakin banjice ter vso ostalo sranje za dojenčke … pa smo še vedno lahko vse nabasali v avto!
… KAKO DFAK POTEM MI NE MORMO SPAKIRAT ZA EN TEDEN!?
Posteljnino in brisače imamo na morju, stanovanje ima komplet opremo: posoda je dol, mize in stoli so dol, pijača je dol … Cunj ne potrebujemo nekaj baš veliko, ker imamo v stanovanju pralni stroj, hladilnik dela, Lidl je blizu … Imamo enega pamža manj in trikrat večje probleme s pakiranjem. HOW?!
In potem se vrnem v leto 1996 in se spomnim fotrovega jebomatiranja za blokom en dan pred odhodom na morje, ko je igral tetris z našo prtljago in vsemi pripomočki, ki smo jih trogali s sabo. Kletvice so letele na vse strani, da so se babice na balkonih križale še štirinajst dni. Bentenje čez proizvajalca avtomobilov, proizvajalca plenic, svoja preveč plodna jajca in mtkino »razsipavanje s prostorom, ki ga nimamo«. Fukojebatiranje vsega in vsem, dokler po nekaj urah ni končno napakiral avta s skoraj vsem sranjem, ki smo se ga namenili vzeti s sabo. Brez da bi povedal mtki, je v klet
odnesel eno »nepotrebno« vrečo in manjšo škatlo, »ki je ne bomo nucal«. Že zdavnaj je padel mrak, očitki (preveč pogumnih) sosedov, ki so ob vsem robantenju in zbijanju s posodo le s težavo zaspali, pa so bili vse pogostejši, zato nam je vsem odleglo, ko je fotr malo pred polnočjo končno zmagoslavno zaprl vrata prtljažnika in zamomljal: »EVO, MAMUTIJ?EBEM GOLFARSKO!«. Že čez slabe tri ure nas je mtka vrgla iz postelj: »GREMO NA MORJE!«.
S sestro sva se živčno prestopala (OK, ona se je večino časa drla in jamrala), fotr je iskal očala, ki jih je imel na glavi, mtka pa je še zadnjič (že 9328-ič preverjala, če imamo pasuše in denarnico) … JA, takrat smo imeli ENO denarnico, kamor smo nabasali jurja mark, par tisoč kun in vse kovance, ki so nam ostali od prejšnjega dopusta. To je bila THE denarnica in brez nje bi bili … Oh, to pa je zgodba za drugič – a bi kdo bral reeeeeeeeeeeeeeeees dolg zapis o tem, kaj se zgodi, če ta denarnica izgine?
… kakorkoli že … Zbudili smo cel blok – malo tamala z dretjem, malo fotr z dretjem, malo mtka z
dretjem in malo jaz, ko sem se razfukal po štengah, ker sem hotel dokazati, da lahko skačem po tri
stopnice naenkrat. Ura je bila 3:38. Sedel sem v avtu in čakal, da mtka pripne tamalo, se nabaše na svoj sedež in se odpeljemo. Fotr je kadil svoj tretji čik in med buljenjem v zemljevid jamral, da bomo zamudili trajekt. Seveda nisem bil privezan, ker Golf II in pasovi zadaj … HAHAHA! Pa tudi, če bi pasovi bili in bi delovali, ne bi mogel biti privezan, ker sem sedel na štirih povštrih in dveh kilah zrezkov. Safety first pa to?
Vsi smo napokani in še kr čakamo mtko, da pripne tamalo. Valda se je trakec nekaj zataknil in sedaj bomo zaradi tamale zamudili na morje! Tale pamž je suckfest, kar jima govorim že od od trenutka, ko sta jo privlekla domov. Fotr skoraj utrga sedež ven iz avta, a zadnji moment zaponka nekako sama od sebe zdrsne v drugi del zaponke in GREMO NA MORJEEE! Hec, vmes smo v klet odnesli še dva povštra, ker sem sedel tako visoko, da je mtka rekla, da me bo odfukalo skozi vetrobransko steklo, če slučajno malo bolj zabremzamo. Moj in od tamale povštr – ofkors.
Ko smo zapuščali blokovsko naselje, nam je ploskal cel blok. Med našimi kolobocijami se je zbudilo xyz število pamžev, ki so se drli gor in dol … Še dobro, da gremo na morje, da ne bom rabil poslušat tega sran… in že se tamala dere, ker je lačna!
Še preden smo prišli do meje, smo že trikrat stali: najprej v koloni pri Ljubljani, potem v koloni na Vrhniškem klancu in v tretje še malo pred mejo, ko smo se ustavili, da je mtka tamalino dretje zadušila s siso. Fotr je skadil škatlico čikov in požrl tri sendviče z dravsko salamo, jaz pa sem žvečil svoj vegeterijanski sendvič in zadrževal kuzlo ob salamarskih vonjavah na 45 stopinjah v pregretem Golfu, ki je namigoval na svojo smrt ob vsakem klancu in na vseh ovinkih. »Samo do morja zdrži – če pa crkneš, bomo pa na morju ostali« sem si mislil in goltal dol snedvič ter bruhec.
Drveč mimo Čehov, ki gulijo sendviče na vsakem kvadratu makadama ob cesti, se smejimo njihovi bedi … nezavedajoč se, da smo večji »čehi«, le da mi naše snedviče žremo med potjo, ker se nam grozno mudi na trajekt.
Na meji nas vprašajo, če imamo kaj za prijavit, na kar fotr razmišljajoč o 10 kilah mesa v prtljažniku in
pod mojo ritjo – hladnokrvno zavzdihne: »Nemamo, idemo na more.«.
KONČNO prestopimo mejo in vstopimo v najboljšo deželo vseh časov: Hrvaško! No joke, dolgo sem mislil, da je Hrvaška neka obljubljena dežela, kjer vsi uživajo na morju, jejo pohane lignje in ližejo sladoled v tisoč in eni barvi. Najbolj funny je blo, ko sem tamali pokazal morje, da je bila čisto navdušena … ker ni dojemala, da imamo do »našega« morja še cca. 10 ur vožnje. Celotna zadeva je postala manj smešna, ko se je tamala že n-tič začela dret in se je začel dret še fotr in potem še mtka in … A SMO ŽE TAM?
Med gledanjem skozi okno sem si predstavljal, da sem v nekem bojnem vozilu, kjer z ročko od šipe (ja, milenijalci – včasih smo šipe premikali na roke) streljam v nepridiprave. Nikoli mi ni zmanjkalo metkov, ker so bili različni prometni znaki točke, kjer smo pobrali različno municijo … Danes imajo otroci tablice in nadrkavajo Minecraft oz. tisto, kar je sedaj »in«, včasih pa smo bili bolj … preprosti. Had fun tho … ampak vseeno se je pot na drugo stran Hrvaške zdela neskončna kot tale zapis.
Nekje vmes sem zaspal in se zbudil, ko smo stali v koloni za trajekt! USPELO NAM JE! OMG, tako sem vesel, ker si ne predstavljam, da bi še ne-vem-koliko ur na soncu čakal na trajekt! Fotr nasmejano piha cigaretni dim v svojo družino (takrat še nismo poznali pasivnega kajenja), mtka zabava tamalo, jaz pa buljim v trajekt, ki se parkirava, in sanjam o tem, kako se vržem v vodo … kar čutim že sol na koži! Hvala bogovom, da smo ujeli trajekt, ker sem že pred blokom popil svoja dva decilitra soka, ki mi ga je mami spakirala za celo pot na morje. Trajekt končno parkira in kolona se začne premikati. Eden po eden avtomobili lezejo v notranjost trajekta. Samo še pet avtov, samo še štiri avte, samo še tri avte in mi bomo zapeljali na trajekt in potem pičimo daljeee … Samo še dva … Um, kaj se dogaja? Mtkin nasmešek se je transformiral v neko kislo faco ubogega plebejca, ki stoji na obali in gleda v tsunami ter čaka na megalomansko katastrofo in razdejanje … Fotr fukne čik skozi okno, odpre vrata in izstreli vse kletvice, ki jih pozna, v vseh jezikih, ki obstajajo … dvakrat.
Šele, ko vidim trajekt, ki se oddaljuje od obale, dojamem, kaj se je zgodilo: niso nas spustili na trajekt! »Mami, zakaj nismo šli na trajekt? A ne gremo na morje?« Fotr preneha s kletvicami in gestikulacijo mamojebanja v smeri trajekta in me pogleda, kot da sem prizadet: »KER JE BIL TRAJEKT POLN! ZATO NISMO ŠLI NA TRAJEKT. KER. JE. BIL. TRAJEKT. POLN! Jebemti pakiranje pa Čehe na meji pa carinike pa folksvagn pa vse po spisku, da smo za dva avta zamudili trajekt!«
»A nista rekla, da gremo na trajekt? A pol ne gremo na morje?«
Tri sekunde preden mi je fotr utrgal glavo, sem končno dojel, kaj se je zgodilo. Trajekt je bil poln … kar sem dojemal še naslednje 4 ure, ko smo v avtu brez klime na soncu čakali na drug trajekt … »Še malo pa bomo prispeli,« nas je mirila mtka med iskanjem drugega paketa plenic, ki se je skrival v vreči, ki jo je fotr med pakiranjem odnesel v klet. »Jz sm spakiru VSE, kar si naštimala …« se je zlagal fotr, jaz pa sem razmišljal, ali si želim novega hurikana kletvic ali pa rajši ostanem tiho in ne omenim dejstva, da so plenice ostale doma … IN da sem žejen že od Vrhnike.
Včasih mamice in atiji niso spakirali treh malic, dveh glavnih jedi, ki se po potrebi lahko pogrejeta, dveh rezervnih snackov in trinajst različnih pijač za rehidracijo svojih sončkov med vožnjo od Ljubljane do Izole. Nop, včasih smo napakirali xy (formula je nekje 2 sendviča na 4 ure vožnje) sendvičev z dravsko za fotra, navadno žemljo za dojenčka (uvajanje GH po jugoslovansko), sendviče s sirom za sina, ki je bruhal ob pogledu na dravsko, in nek sendvič iz ostankov salame ter starih žemelj za mamico. Zraven smo vzeli še sixpack redbulov in dva deci soka za sina. Hčerka pa je itak še jedla joško. Za rezervo smo imeli liter vode (če Golf slučajno zakuha ali pa mater postanejo žejni). Včasih s(m)o manj komplicirali in če dobro pomislim, smo vsi preživeli … sicer smo bili polovico časa na meji dehidracije, a smo bili srečni IN zadovoljni.
Vesel sem bil tistega Pingo sokca in sendviča s sirom IN vesel sem bil, da smo šli na moooooooooorje!
