“Porod je ta pozablen trplene … tko pravjo,” je modro dejala in mi nalila skodelico dišeče kave.
“A pa je to res? A sploh kdaj zares pozabiš?” sem jo vprašala.
“Ne. Vsaj jest do zdej še nism,” se je glasil odgovor moje stare mame, ki ima pri svojih rosnih 76 letih za seboj dva poroda.
Moj porod je bil daleč od orgazmičnega (mojo porodno zgodbo lahko prebereš tukaj), kot to opisujejo nekatere, in spomini so še čisto sveži. Včasih pomislim, kako nore s(m)o ženske, da kaj takega prostovoljno prestanemo več kot enkrat (prvič sicer še ne vemo, za kaj gre in kako je vse skupaj videti, naslednjič pa se v to podajamo zavestno).
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je porod ena najtežjih (fizičnih in psihičnih) preizkušenj, po podrobni analizi pa bi težko prikimala tistim, ki porod označujejo za nekaj najlepšega na svetu (rezultat poroda že, sam proces pa za oko in uho nedolžnega opazovalca ni pretirano prijazen).
Ko je ženska v porodni sobi, zastor pade. (Običajno) ni doterane frizure, popolnega make-upa, manikure po zadnji modi (btw, lak za nohte sem morala ob prihodu v porodnišnico odstraniti) in nosečnica se v tistem trenutku znajde v situaciji, v kateri je najbolj ranljiva. Če se ob prvih popadkih še dela fino in poskuša ostati hrabra, je ob zaključku tega pretvarjanja že konec. Občasen pritajen krik ob popadku, hladen pot na čelu, razmršena figa in razkrečene noge, preden se dete porodi pa pred seboj počisti tudi nesnago iz debelega črevesa svoje mamice (if you know what I mean) … Ja, nič lepega ni na pravkar opisani sliki. In pomembno je, da o tem odkrito govorimo. Da bodoči starši ob tem v porodni sobi niso šokirani. Da se bodočemu očetu partnerka pri tem ne zagnusi, ampak ga njena neomajnost in moč napolnita s ponosom, ne glede na to da je babica zaradi različnih izločenih telesnih tekočin že drugič zamenjala podlogo na bolniški postelji. Odkrito moramo spregovoriti o tem, da otroček na svet ne prijoka že stuširan, dišeč in v oblačilcih po zadnji modi. Babica na materine prsi položi štručko, ki je običajno še prekrita z verniksom in popkovina je še povezana s posteljico, ki se porodi za otrokom. Na tem mestu naj poudarim, da sem bila sama Julije nadvse vesela, ampak sem v trenutku, ko sem jo dobila v roke, začutila predvsem ogromno olajšanje. Tista posebna, neuničljiva, nenadkriljiva, supernadnaravna vez med mano in dojenčico se je spletla kasneje in ne v prvi sekundi, kot to mnogi radi poudarjajo.
In če si tudi ti ena od mamic, ki so se počutile slabo, ker so namesto nepopisne ljubezni za stotinko sekunde najprej začutile olajšanje – ne obremenjuj se s tem, ti občutki so po takem naporu popolnoma normalni. Sama sem mnenja, da je za pojav poporodne depresije ali težav pri dojenju kriva tudi preveč romantična predstava o poteku poroda. Če porod in občutki porodnice odstopajo od določenih družbenih norm, lahko to vodi v občutek krivde, stres in posledično dolgotrajno slabo počutje. Zato se mi zdi, da o tem premalokrat govorimo brez dlake na jeziku. Nič hudega, če te za par trenutkov zajame panika, ker ne veš, ali se bosta s partnerjem v novih vlogah dobro znašla, kako boš tako malemu in fragilnemu človečku sploh menjala plenice, kaj če ga ne boš znala potolažiti, zakaj že ob prvem dojenju ne čutiš neke nadnaravne povezanosti …
Taki dvomi so popolnoma naravni in ne skrbi, mamica, vse bo v najlepšem redu!
