Približno dva tedna sem potreboval, da sem iz stvari, ki sva jih nakupila v IKEI in prek spletnih trgovin za malčke “ustvaril” otroško sobico.
Projekt Sobica za Pamža sem razdelil na dva segmenta: na 13 dni psihičnih priprav in 1 dan dejanskega fizičnega dela.
Naloga namreč ni bila lahka: okoli 200 kilogramov robe sem moral lastnoročno prestaviti iz hodnika (kjer so paketi 13 dni žrli ženine živce) v spalnico – naj omenim, da je spalni del najinega stanovanja eno nadstropje nižje od bivalnega dela – in vse skupaj sestaviti v smiselno obliko, ki bo nudila zavetje malemu človečku, ki zaenkrat še prebiva v Mančinem trebuhu.
________________________
Po stopničkah gor in dol.
Malo šraufanja in nekaj kletvic … VOILA! Sobica je fertik!
________________________
Že obstoječemu predalniku črne barve (poln zadevic za mamico) sva dodala gugalnik (namenjen zizanju), dve “omari” (za vse bedarije, ki jih potrebuje mala žverca) in posteljico, v kateri najbrž ne bo spal/a vse do svojega tretjega leta. #zarečenkruhpato
(fotografij prvotnega stanja sobe ne bom objavil, ker še vedno trdim, da imamo pri nas vedno vse pospravljeno)
________________________
Bodoča mamica je ob pogledu na sobico takoj potočila solzico ali dve, jaz pa sem še vedno prepričan, da se v kratkem selimo v večje stanovanje (a žal moramo prej prodati tega).
Svojo neizmerno srečo ob stvaritvi gnezdeca za piščančka, ki se nama pridruži poleti, sem zato skril za (meni*) smešno izjavo:
“Evo, zdj sva pa kvit! Jz sm tole dol znosu pa zmontiru, ti pa rodiš,”
… ki pa ni navdušila moje noseče polovičke.
M: “Haha, bedak! Posprav’ karton pa orodje!”
A: “Ja, šef …”
NOTE to self: Noseče ženske včasih ne razumejo šal na svoj račun.
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
