Ko sem bil majhen, smo šli vsako leto “na morje” nekam daaaleč … Na Hrvaško.
Vedno sem bil vesel, da ne hodimo v Fieso ali Strunjan – kot večina sošolcev. Ali pa v Umag in Poreč, kjer je neizmerna gužva.
Korčula je zakon! Šibenik je lep … Nekam daleč!
V našo bež Lado smo že dan prej napakirali vse, kar je povprečna družinica potrebovala na 14-dnevnem dopustovanju:
- 3 pločevinke energijske pijače (za šoferja)
- dva litra vode (za potnike)
- 5 kg makaronov (makaroni overdose)
- vrečko sendvičev (4+2)
- plinski gorilnik (1× + plin)
- lonec (1×)
- šotor (za 4 osebe = premajhen)
- nož (1×)
- oblačila (preveč)
- posteljnino (3×)
- potapljaško opremo (2× komplet + maska zame)
Na strehi se je bohotil “Thule” strešni prtljažnik, v katerega smo naložili vsaj 10 kilogramov več od dovoljene nosilnosti – who gives a shit – mi gremo na morje!
_
Naslednji dan smo vstali ob zgodnjih jutranjih urah, pred blokom pozdravili sosede, ki so še pakirali (jao, amaterji) in se odpeljali proti naši južni meji.
Slabe tri ure kasneje smo že zlagali pred avto vso robo, ki smo jo nažokali v najmanjše odprtinice v avtu, v prtljažnik in v strešni prtljažnik – bili smo na carini.
Ko je gospod carinik ugotovil, da ne švercamo nič nevarnega (razen ogromnega noža, ki je ostal skrit pod sedežem), nam je prijazno pomahal, da spizd*mo z voznega pasu in vso robo naložimo (nazaj v najmanjše odprtinice v avtu, v prtljažnik in v strešni prtljažnik) nekje drugje, ker povzročamo zastoj.
_
VOILA! Avto je napakiran – spet!
V koloni se odpeljemo naprej. Korčula je še daleč!
Sestra javka ves čas. Vroče, žejna, lačna, lulat/kakat …
Biti starejši brat je bedno!
A LAHKO POSPEŠIMO, rad bi se že potapljal!?
Če v morju – ko končno prispemo na cilj – ne bo več nobene školjke, jo bom stunkal!
_
Vroče je.
Ura je dve popoldan.
Izpod havbe se nekaj kadi, smrdi po plastiki … Smo nekje v PM sredi Pelješca. Že več kot eno uro nismo videli nobene hiše, bencinske postaje ali česarkoli/kogarkoli drugega, s čimer bi si lahko pomagali.
“Ena črna cev **** *********** ********* ************** ********** je šla. ****** ********* ******************************************************** ******* ********* (navdušen sem nad fotrovim vokabularjem) ******** ******* ******* ne vem, kaj bomo ***** ********** ******** nardil ******* ********.”
Nemočno gleda v motor avtomobila in zmajuje z glavo. Prižge si cigaret in začne hodit v smeri stran od avta.
“Grem tjale na vrh pogledat, če je kje kej v tej ******* *********** ************** …”
Tamala se dere. Najbrž je dojela, da je “ena črna cev” precej ne-dobavljiva zadeva – tukaj sredi ******* *********** **************.
Morda pa je samo lačna? Žejen sem.
Sendviče smo požrli še pred Umagom. Vode nimamo več (že slabi 2 uri).
Morda sendviči s pršutom niso bili najbolj genialna ideja.
Mati gledajo pod havbo – hvala k* je fotr že predaleč, da bi jo videl (saj veš, ko nečesa ne znaš razrešiti in ti partner prijazno ponudi pomoč, ti pa bi mu najraje odtrgala glavo?).
_
15 minut kasneje v daljavi zagledam bel kombi z napisi. Poskusim razbrati kaj piše: “Avtomeha…” Sedaj je kombi že tako blizu, da na sopotnikovem sedežu zagledam fotra – z največjim nasmeškom na obrazu.
Takoj za ovinkom je sredi ničesar našel avtomehanično delavnico. Gospod mehanik nam je za nekaj drobiža popravil cev za dotok hladilne tekočine, njegova žena pa nas je nahranila in nam priskrbela nekaj vode za nadaljevanje poti.
Po čustvenem slovesu (jap, gospa me je vsaj 3-krat uščipnila za lička in pohvalila moje rdeče kodrčke) smo krenili naprej – trajekt ne čaka nikogar!
_
Ura je pol šestih. Sonce nas še vedno žge. Smo v luki in čakamo na trajekt. Nikjer ni niti najmanjše sence. Termometer kaže 37°C.
Majhna pikica v daljavi postaja vse večja. Prihaja! Naš trajekt prihaja.
Kupimo karte in čakamo … Še 4 avtomobili in mi bomo na vrsti. Še 3, še dva … Kaj se dogaja?!
Trajekt je poln.
_
Okoli 20 ure zvečer se zmagoslavno vkrcamo na trajekt. Pred nami je samo en avto, zato lahko kar iz avtomobila uživam v prelepem razgledu. Aja, ne – vroče je za pop*zdit – odpravimo se v prvo nadstropje in uživamo v senčki železnega velikana, ki nas počasi pelje proti našemu cilju na Korčuli.
Vožnja mine zelo hitro. Celo pot razmišljam o ubogih ribicah, katerih pljučka lahko zgorijo, če pogoltnejo prižgan cigaretni ogorek. Ne vem, zakaj se je mami tako smejala, ko mi je razlagala, zakaj fotr vedno ugasne cigareto (preden jo odvrže v morje).
_
JAAA! PRISPELI SM…
Še preden zaključim svojo misel, me iz sprednjih sedežev zadane stavek: “Še dve uri … Pa bomo tam!”
Vsi vključno s šoferjem napol spimo.
“A smo že tam?”
“Nehi težit. A smo se ustavl? A vidš kje vodo pa bajto? A že razpakiravamo? Kva pol – a smo že tm?”
_
Zbudim se v neznani postel… Čakaj – a je to šotor?!
Pogledam desno in vidim svoje starše v precej nazornem objemu – EEEW!
Tamala spi na moji levi.
KONČNO SMO PRISPELI!!!
Kdo pa je postavil šotor in zakaj me ni nihče zbudil za kopanje?!
Zlezem iz šotora, padem čez štrik, ki drži “nepremočljivo zaščito šotora” in se potiho odpravim raziskovat kamp.
WTF – kje pa so vsi?
Po daljšem sprehodu skozi “kamp” dojamem, da se spet nekje švercamo. Zapuščen kamp je poln prerešetanih prikolic, razbitih flaš, ima totalno razčef*kan bazen (brez vode) in čudovit razgled na morje.
MORJEEE!
Na drugi strani kampa najdem bivšo recepcijo in se odločim, da je čas, da malo pobrskam. Adrenalin, srce mi razbija … Vstopim skozi okno v kleti in se prebijam skozi prostore. Nič posebnega ni – prazne omare in veliko prahu. Pa nekaj uporabljenih kondomov in …
_
“Alo, mali …”
Iz ene od napol podrtih hiš zakoraka grozna starejša ženska, ki spominja na eno izmed čarovnic iz grozljivk, in se zadere: “Šta radiš?”
Stečem nazaj proti šotoru, padem čez štrik, ki drži “nepremočljivo zaščito šotora”, odprem/zaprem zadrgo šotora in se vržem na blazino, ki očitno ni dovolj napihnjena, saj z levim jajčkom pristanem na precej trdem storžu/kamnu.
“Kva pa je? A si šu lulat,” me vpraša mami.
“Nč, nč … Mami … A gremo lahk drug let v Fieso?”
