USPEŠNO SMO PREMAGALI KRIZO OB UKINJANJU PLENIČK!!!
JA – wuhuuu – uspelo nam je!!! Nimam pojma, kako! Sanja se mi ne, kaj je popolnoma spremenilo potek dogajanja?!
Kakorkoli že … cca. 2 tedna nazaj sem napisal prispevek pod črto. Situacija se mi je zdela… brezizhodna. Z objavo sem odlašal, ker nisem hotel širiti negative in/ali prestrašiti še kakšnega starša, ki se že ali pa se bo v kratkem soočal z odvajanjem od pleničk pri svojem malem zakladku. Več kot en teden sem razmišljal, ali naj objavim prispevek, ali ne … vmes pa se je stanje v našem domu zasukalo za 180 stopinj! Kar naenkrat je Julija brez problema brez pleničke … in to brez vsakonočnega kričanja!
Kaj, zakaj, kako … ne vem?!
Mislim, da je samo potrebovala čas ter najino razumevanje in potrpežljivost?
Morda, ne vem, zato ne bom pametoval.
Prispevek pa objavljam zato, da ne pozabimo, da so naši otročki ena zapletena bitja, ki od nas zahtevajo najbolj preproste stvari: ljubezen in razumevanje (čeprav je tole drugo včasih kvantna fizika) … IN, da je na po dežju (ali kričanju) vedno posije sonček (in otroški smeh)!
Evo, nam je uspelo – še pred nekaj dnevi pa je bilo stanje takšno …
_
Po objavi tega zapisa bom v ZS najbrž dobil kar nekaj nasvetov o vzgoji otrok … No, vsaj želim si, da bi jih dobil?
Mogoče je to celo prvič, da nekdo zavestno PROSI za nasvet, ker s tem celi vesoljni Sloveniji (in vsem opravljivim jezičkom, ki tlačijo zelenice le-te) daš eno ogromno kost za glodanje v stilu: “lej ga, kao ful neki prfekt family pol ma pa tazga pamža …”.
Tega me ni strah.
Niti malo – pač vem, da je Julka ena tistih otrok, ki svoje frustracije izživlja samo v zavetju domačega gospodinjstva. Mislim, da je tako tudi prav – da ne dela đumbusa na obiskih pri babicah ipd., ker je ravno takšno početje tisto, česar se najbolj bojim. Rad bi, da je Julka vedno dobrodošla pri dedkih in babicah (ki bi lahko morebitne “izpade” dojeli kot nespoštovanje ali kaj podobnega).
Ampak zaenkrat teh skrbi nimam – moj otrok še vedno velja za “pridnega”. Vem pa, da bo ta zapis nekako razgalil njene “izpade”, a me ne skrbi, da bi mi to kdaj očitala, ker sem bil sam isti pamž. Ta zapis pa pravzaprav razgalja le mojo nemoč ob njenih “lumparijah”.
Sedaj ste že opazili, da besedico “izpad” (ne vem, kako drugače naj opišem njena dejanja) dajem v narekovaje. Zavedam se, da je to otrokov način, da mi nekaj sporoča. Štekam, da moj otrok ni pokvarjen, ni zloben in s takim ravnanjem noče zavestno prizadeti nikogar.
Vseeno pa so ti “izpadi” nekaj, proti čemur se ne znam “boriti”. Ne vem, kako naj reagiram ob takem početju. Vedno se reševanja problemov lotim mirno in preudarno – njena dejanja me le redko pripravijo do tega, da povzdignem glas ali celo kaj hujšega (jap, tudi jaz sem eden tistih staršev, ki so svojo nemoč že – neumno in neuspešno – poskušali rešiti na “stari način”).
Tak princip ne deluje in se ga (tudi, če bi deloval) ne bi rad posluževal v prihodnosti. To ni način, na katerem bi rad gradil najin odnos. IN NE DELUJE! Vsaj ne pri otroku, ki je (očitno) še bolj trmast od svojih precej trmastih staršev.
Poskusil sem že vse: od time-outov, do pogovarjanja (na eye level), pregovarjanja, uporabe različnih barv glasu, razlaganja problema in iskanja rešitve, postavljanja ultimatov, odvračanja pozornosti … Načinov je milijon, a zaenkrat noben ne deluje.
Včasih kriči kot zmešana. Včasih se uleže na tla in se dere “ne morem”. Včasih se prepira in odgovarja. Včasih se joka, kot da bo konec sveta …
Vem, da večina triletnikov tako ali drugače poskuša uveljavljati “svojo voljo” oziroma način za doseganje ciljev.
Stara je tri leta in mislim, da že dobro ve, da lahko z jokom marsikaj doseže. Najbrž se zadeve ne zaveda v tej meri, da bi na skrivaj kreirala neke masterplane za uresničitev vseh svojih želja, a se v dani situaciji zaveda, da jokanje lahko prinese pozitivne rezultate.
Zdaj boste najbrž rekli, da je to zato, “ker vsakič dobi, kar hoče”.
Ne, v 98% primerih NE dobi tistega, kar si je želela (ne bom o tem, da še nikoli nisem popustil, ker pač vsi vemo, da temu ni tako).
Ampak …
V trgovini nimamo težav.
Na obiskih nimamo težav.
Doma … imamo težave.
Npr., ko se ponoči zbudi in želi k nama v posteljo. Kaj mora storiti, preden gre v “taveliko” posteljo? Lulat mora. Smo nekje na 3/4 procesa odvajanja od pleničk tudi ponoči in če ne gre lulat, je zjutraj postelja mokra.
Zbudi se nekje med 3. in 5. uro zjutraj. Naju pokliče. Nekdo pride k njej. “No gremo še lulat …” in začne se 15–45 minutno pregovarjanje o tem, ali bo šla lulat ali ne.
Lulat gre, ko se naveliča prepiranja. Ultimat, pregovarjanje, razlaganje, kričanje … NIČ ne pomaga. Vsako noč hitim zapirat okna, da ne bi zbudili čisto vseh sosedov.
Ne vidim rešitve, ker ne razumem, zakaj to počne.
Kaj bi bilo lahko tisto, kar jo tako moti? Lulanje? Ne, ker ima vedno možnost, da obleče plenico. Strah pred tem, da bi se polulala? Ne, ker ji vsakič na dolgo in široko poveva, da s tem ni nič narobe. Pogovarjamo se o tem in res ne pritiskava na njo. Sama je hotela spat brez pleničke in sama vsak večer reče, da bo šla spat brez in da bo ponoči vstala in šla lulat in … potem se deremo ob 3. ponoči.
Da ne dolgovezim … KAKO dosežeš, da otrok upošteva navodila (namerno nisem napisal “uboga”, ker ne želim, da moj otrok postane nekdo, ki se ga označuje z “ubogljiv”)?
KAKO uveljaviš pravila in KAKO naj postopam sredi noči, ko se dere “NE GREM LULAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAT!”?
Ne strinjam se, da je “samo faza” in da je to nekaj normalnega za vse triletnike. Zakaj si lažemo, da bo pri 4, 5, 10 letih kaj drugače? Misliš, da bo froc, ki se pri treh letih dere na starše (in jih morda celo tepe), pri 14-ih (moja optimistična napoved, pri katerih letih bo mladenka prišla v puberteto) magično postal najbolj “priden” otrok vseh časov?
Um, ne – NE bo!
Če ob vsakem nedopustnem početju zgolj odkimavamo z glavo in se tolažimo, da je vse samo faza, bomo slej ko prej soočeni z realnostjo – ni samo faza – le da je velika verjetnost, da bo takrat že (pre)pozno za ukrepanje.
Torej – kako postanem najboljši starš vseh časov, katerega želje/navodila bo otrok dejansko upošteval?
Anyone? PLIZ? Lahko tudi prek ZS 😉
_
Še vedno lahko z nami delite svoje (uspešne in preizkušene) taktike in načine za uspešno odvajanje od pleničk – bom updateal prispevek in znanje podelil med ostale (delno?) obupane starše.
xoxoxo
