Po nekaj dneh razmišljanja se bom tudi jaz razpisal o spornih plakatih, ki so razburili Slovenijo.
Društvo Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo in društvo SOS telefon so v skupni akciji Znamenja, ki jo je zasnovala agencija Pristop, podprli pa so jo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mestna občina Ljubljana in drugi, Slovencem poskušali približati problematiko nasilja v družini.
Ob tem so storili kar nekaj napak, ki so za takšne institucije (ob takem finančnem vložku) na žalost nesprejemljive!
O čem je sploh govora in kje je sploh težava?
Na objavljenih (in kasneje umaknjenih) reklamnih panojih smo lahko videli fantka z materinim znamenjem in poškodbami, ki naj bi bile “očetovo znamenje”, ter žensko z materinim znamenjem in poškodbami, ki naj bi bile “partnerjevo” znamenje.
Oba oglasa stigmatizirata moške in površno prikazujeta statistiko nasilja v Sloveniji (in svetu). Res je, da so moški večkrat tisti, ki so nasilni. Res je tudi, da v nasilju največkrat trpijo ženske in otroci … AMPAK takšno prikazovanje statistike in opozarjanje na dotično problematiko NI SPREJEMLJIVO!
Ni težava v vseh moških, ki s(m)o zaradi oglasov užaljeni – problem nastane, ker je sporočilo plakata jasno: samo moški so tisti, ki so nasilni. S takim plakatom v glavah zacementiramo dejstvo, da so vsi moški nasilneži in da so vsi nasilneži moški!
Vsako sporočilo, ki ga pošljemo v svet, na nekoga vpliva. Razumem, da so želeli biti s plakati provokativni, ker je šok danes edino, kar nas v poplavi reklam še pritegne. Jasno mi je tudi, da na agenciji Pristop niso podkovani v poznavanju problematike nasilja, a še vedno verjamem, da so oglas “požegnale” institucije, ki so kampanjo naročile.
V društvu Ženska svetovalnica, Društvu za nenasilno komunikacijo in društvu SOS telefon so vsak dan priča 1001 obliki nasilja in zagotovo vedo, da nasilneži niso le moški. Ob poznavanju problematike pa so na omenjenih društvih najbrž zaposleni tudi strokovnjaki, ki so podkovani na področju komunikacije, vedenjskih vzorcev in vzgoje. Zato je nedopustno, da je takšen izdelek ugledal luč sveta … ob podpori ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mestne občine Ljubljana in drugih!
Začuda se tokrat niso zganili niti konzervativni pravičniki, ki praviloma napadajo vse “provokativne” kampanje slovenskih oglaševalcev. Vsi se še spomnimo medijske in pravičniške gonje proti plakatom, ki so prikazovali doječo mater, češ, da so plakati preveč seksualni in “z goloto negativno vplivajo” na otroke. Na fotografijah je bila mamica, ki doji otroka … Kaj je tu seksualnega in kaj je tukaj spornega? Gre za najbolj naravno stvar na svetu in težko sprejemam neumnost, ki takšne vsebine označuje z besedo “neprimerno”.
Kaj bi se zgodilo, če bi na plakatu, ki opozarja na pedofilijo, videli fotografijo župnika? Kaj bi se zgodilo, če bi roparja v Sintalovi reklami igral temnopolti igralec? Kaj bi se zgodilo, če bi … na fotografiji poškodovanega dečka pisalo, da ga je pretepla mamica?
Vsi poznamo odgovor. Dotično prikazovanje poljubne problematike je nesprejemljivo, kot je nesprejemljiva objava prej omenjenih plakatov v marketinški akciji Znamenja.
Seveda je plakate obsodila slovenska javnost, zato so bili ti precej hitro tudi umaknjeni. A žal je bila škoda že povzročena in ŽAL očitno nihče ne bo odgovarjal za nastalo situacijo. Na ministrstvu, na mestni občini in na spletnih straneh društev zadeve še niso komentirali. Poleg kratkega zapisa na FB strani Društva za nenasilno komunikacijo: “Hvala za komentarje pod današnjo objavo prvega para podob iz kampanje Znamenja. Objava ni posredovala sporočila, ki smo ga želeli, zato smo jo umaknili.” s(m)o ogorčeni državljani prejeli zgolj še opravičilo v komentarjih pod objavo! “Opravičilo”, ki ga je pod komentar enega od ogorčenih uporabnikov Facebooka zapisala predsednica nevladne organizacije Ženska svetovalnica, Lucija Užmah, je prilepljeno na dnu prispevka. Takšno podajanje javnega opravičila NI sprejemljivo … a je še vedno boljše od odgovorov, ki jih je omenjena gospa “lepila” pod komentarje ostalih ogorčenih, kjer je zapisala: “Iskrena hvala za vaš odziv. Vsak odziv zoper nasilje je dobrodošel. Smo pa, v najboljši veri, želele zgolj opozoriti na povečanje nasilja v času pandemije, ter opogumiti vse, ki so nasilje zaznali, da to prijavijo. Ne nalašč smo naredile napako, ki jo priznavamo, in smo jo takoj odpravile, vam pa pošiljam zapoznelo (ker je bil naš FB po prijavi sovražnega govora blokiran) OPRAVIČILO – prosim glejte odgovor Mitji Furlan. Hvala… S prijaznimi pozdravi, Lucija – lucija@svetovalnica.org”.
Ob branju te neumnosti mi je sicer malo bolj jasno, kako so sporni plakati sploh ugledali luč sveta, a še vedno ne morem mimo neodzivnosti društev in organizacij, na čelu z ministrstvom in mestno občino Ljubljana, ki so akcijo podprli, zato apeliram na vse v prispevku označene, da na svojih omrežjih objavijo vsaj javno opravičilo zaradi zares neprimerne marketinške akcije!
Ne razumite me narobe: o nasilju je treba govoriti! Nikakor ne trdim, da moški niso tisti, ki so večkrat nasilni. Ne zanikam statistike in nikakor ne opravičujem nikakršnega nasilja. Vsako obliko nasilja obsojam – tudi takšne plakate!
NASILJE RODI NASILJE!
V novicah vse bolj pogosto beremo o nasilju. Zgodbe o pretepih, zlorabah in celo umorih (ter ubojih) skorajda vsak dan “krasijo” naslovnice medijev. Včasih je bilo tega manj … poročanja o tem namreč – nasilje pač ni nekaj novega in najbrž obstaja že od prvega prepira še iz časov dinozavrov. Že od nekdaj “močnejši” napadajo šibkejše.
Nasilje pa ni zgolj fizično izkazovanje premoči nad šibkejšimi. Od preprostih udarcev do bolj kompleksnega psihičnega nasilja – oblik nasilja je toliko, kot je nasilnežev! Mi smo tisti, ki smo nasilje ponesli na nepredstavljivo raven in ga razvili skorajda do potankosti.
V sodobni družbi smo precej zmanjšali uporabo fizičnega nasilja. Razen v “vojnah za pravičnost” je fizično obračunavanje namreč prepovedano z zakoni. Seveda smo nasilje le omejili, nismo ga – najbrž ga nikoli ne bomo – izkoreninili.
V (modernem) svetu tako prednjači uporaba psihičnega nasilja. Začne se že v domačem okolju in se nadaljuje v vrtcih in šolah ter na faksu. Ob vstopu v delovno okolje bi človek mislil, da je nasilja konec, a se tam za nekatere šele prične tisto pravo psihično nasilje, ki vodi v človeški propad … in še več nasilja.
Z nasiljem smo odraščali in v nasilje odrastemo.
Problematika nasilja je nekaj globalnega, a jo lahko rešujemo predvsem lokalno. (v praksi) Ne moremo vplivati na vojne na drugem koncu sveta, lahko pa s primerno vzgojo in zgledom odpravljamo nasilje v svoji bližnji okolici: v okviru družine in prijateljev. Vzgajamo z zgledom in edini način, da nasilje nekoč morda izkoreninimo, je odkrito obsojanje in neposluževanje vsake oblike le-tega. Nasilje ni rešitev! Nasilje rodi nasilje!
O nasilju je treba govoriti. Ga izpostaviti. Nasilje je treba obsoditi in ljudi izobraziti. Danes že vemo, da so vedenjski vzorci (tudi nasilni) posledica preteklih izkušenj. Otroci, ki so podvrženi nasilni vzgoji, imajo večjo tendenco po uporabi nasilja v svojem kasnejšem življenju, kot tisti, ki nasilja niso izkusili.
Ob tem se moramo zavedati, da je povzdigovanje glasu in kakršno koli drugačno izkazovanje premoči tudi nasilje. Sem pa spadajo tudi psihične manipulacije v smislu “mamica bo žalostna, če ne boš pojedla juhice”.
NE, ne pametujem o vzgoji in nisem popoln očka, ki neverjetno sočutno in mirno ter brez nasilja vzgaja popolnega otroka. Nisem! … a se trudim biti tak očka, kot bi si ga sam želel, ko sem bil otrok. Večino časa mi uspeva, a delam tudi ogromno napak. Vedno je prostor za napredek in zavestno se trudim biti vsak dan boljši.
Potrudi se tudi ti! In ne pozabi, tudi vsi, ki so nasilju priča in se ob tem obrnejo stran ter tega ne prijavijo, so pri dejanju sokrivi.
_
“Opravičilo”, ki ga je predsednica nevladne organizacije DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA Lucija Užmah prilepila v enega od komentarjev na njihovo objavo:
“Iskrena hvala za vaš odziv. Vsak odziv zoper nasilje je dobrodošel. Smo pa, v najboljši veri, želele zgolj opozoriti na povečanje nasilja v času pandemije, ter opogumiti vse, ki so nasilje zaznali, da to prijavijo. Ne nalašč, ne namerno, pa smo naredile napako, ki jo priznavamo, in vam zato posredujem zapoznelo (ker je bil naš FB po prijavi sovražnega govora blokiran) OPRAVIČILO JAVNOSTI, ki smo jo – nehote in nenamerno – prizadeli in vznemirili zaradi objave akcije ZAMENJA.Sem predsednica nevladne organizacije DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA, naročnice akcije ZNAMENJA. K akciji sta, na naše povabilo, kot sodelujoči nevladni organizaciji, pristopili DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO in DRUŠTVO SOS TELEFON ZA ŽENSKE IN OTROKE – ŽRTVE NASILJA. Kreativo je oblikoval mlad in zagnan ter nenasilju predan kreativni tim oglaševalske agencije PRISTOP, ki nam je že prej požrtvovalno in brezplačno pomagala izpeljati odmevne akcije, odmevne v smislu povečanja prijav nasilja ter s tem povezanega preprečevanja in ustavljanja nasilja ter pomoči žrtvam nasilja.Vsi, t.j. naša organizacija (naročnik), sodelujoči organizaciji na naše vabilo ter kreativni tim oglaševalske agencije, smo delovali v dobri, pravzaprav najboljši veri z namenom, da opozorimo na nesprejemljivost nasilja v sodobni družbi. S poudarkom na nasilju v družini in intimno partnerskih odnosih v času pandemije (izolacija, delo in šolanje od doma, ostali vladni ukrepi), po zaznanem zaskrbljujočem porastu nasilja v drugem valu, nad obema spoloma.Nasilje nasploh in nad komerkoli in v katerikoli obliki je po našem prepričanju zavržno dejanje, za katerega ni opravičila, niti izgovora. Verjamem, da nas to prepričanje tesno povezuje. Vendar… Kdor dela, se lahko tudi zmoti. V ‘podrobnostih’, ki se lahko še prehitro izkažejo kot ključne in pomembne.Akcijo smo objavile dne 20. (BillBoard plakati) in 21.04.2021 (objave na družbenih omrežjih). Poleg pozitivnih odzivov pa smo prejele tudi očitke v smislu, da naj bi želele kot osebe, ki nasilje povzročajo, predstaviti zgolj moške (se pravi, da naj bi nasilje povzročali le moški), in pa dodatno, da z objavo, na kateri je žrtev nasilja otrok, ‘demoniziramo’ moške oziroma očete. In to je ta ‘podrobnost’, ki pravzaprav ni podrobnost – je pomemben dejavnik pri prepoznavanju, preprečevanju in ustavljanju nasilja, ki smo ga ob kreiranju akcije žal spregledale. Zavedamo se namreč, da so tako žrtve kot osebe, ki povzročajo nasilje, obeh spolov in vseh starosti.Celotni prizadeti javnosti se iskreno opravičujem. Hkrati pa želimo, da bi bil v tej akciji poudarek na nesprejemljivosti nasilja, tudi ob vaši podpori, brez preusmerjanja pozornosti na ‘merjenje moči’ med spoloma.Iz tega naslova vas obveščam, da bodo dne 23.04.2021 BillBoard plakati ‘popravljeni’ s prelepkom – namesto ‘očetovo znamenje’ in ‘sinovo znamenje’ bo stalo ‘znamenje nasilja’. Ker, kot ste nas pravilno opozorili, nasilje žrtve globoko zaznamuje ne glede na spol osebe, ki nasilje povzroči. Rane ostajajo na žrtvah nasilja še precej dalje po tem, ko se, navzven vidne rane, zacelijo. Torej, kot ste nas pravilno opozorili, spol osebe, ki nasilje povzroči, pri tem ne šteje. Nasilje ni sprejemljivo v nobeni obliki.Pripominjam, da naša organizacija že več kot 25 deluje na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja, predvsem nad ženskami, brezplačno pomoč pri okrevanju od izkušnje nasilja pa zagotavljamo tako ženskam kot moškim. Pri naših prizadevanjih pa brez moškega soglasja in družbenega konsenza obeh spolov ne bi mogle doseči, npr. znižanje dokaznega bremena za postopke po ZPND, v katerih so pretežni obdolženec prav moški.Kot izhaja iz vsega navedenega, se še enkrat moškim – aktivnim in nenasilnim očetom – in celotni javnosti ne glede na spol, ki jih je naša objava prizadela in vznemirila, v imenu naše organizacije DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA iskreno opravičujem. Hkrati, kot odgovorna oseba naročnika akcije ZNAMENJA, osebno in v celoti prevzemam vso odgovornost.Ponavljam in poudarjam: tako kot vi, tudi me zagovarjamo dejstvo, ki ne bi smelo biti več tabu, da je lahko žrtev nasilja vsakdo, ne glede na spol, starost in druge osebne okoliščine. Enako velja za osebe, ki nasilje povzročajo.Da povzamem, v naši akciji ZNAMENJA smo nehote nakazale, da naj bi nasilje povzročali zgolj moški. Zavzemamo stališče, da to ne drži. Hkrati pa v naši organizaciji upamo, da bo ta dogodek doprinesel k spoznanju, da nihče nima monopola nad ‘biti žrtev’, saj zaradi nasilja trpi vsaka oseba, ki je žrtev, torej enako ženske kot moški.Še resnica, ki mi jo je pred kratkim zaupal moder mož: mnenje ni dejstvo. Želim pa, da bi naš trud, skupen trud v prihodnje prinesel tako pravico kot rezultat.S spoštovanjem in prijaznimi pozdravi,Lucija UŽMAH, predsednica nevladne organizacije DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA. lucija@svetovalnica.org”
