Na tem svetu skorajda ni starša, ki v svojem življenju ne bi imel nekoga, ki ga (starša) bolj ali manj pogosto “bombardira” z nasveti glede vzgoje. Če si mamica ali očka, najbrž veš, o čem govorim. Skoraj zagotovo se je že zgodilo, da je tvoj vsem na očeh nekaj ušpičil in zagotovo se ti je že zgodilo, da je bil v množici opazovalcev nekdo, ki ga je to zmotilo do te mere, da je podal (nepotreben!) komentar na otrokovo početje in se nonšalantno dotaknil še tvoje “napačne” vzgoje.
Veš, o čem govorim, kajne?
Predstavljaj si predolg ponedeljek v službi. Po šihtu hitiš v vrtec po otroka, s katerim na hitro obiščeta še trgovino, ker potrebuješ nekaj malenkosti za pripravo kosila za taščo, ki prihaja na mesečni obisk … Kar naenkrat se tvoj ‘threenager’ vrže na tla nakupovalnega centra in začne vpiti, ker mu nisi pustila, da bi v nakupovalno košarico naložil še dodatnih 12 čokolad. V tistem trenutku pride mimo tvoja prijateljica iz osnovne šole, ki vaju (predvsem tebe) očitajoče gleda, medtem ko z mimoidočimi razglablja o tem, kako neprimerno je vajino vedenje …
| OBVESTILO: To je trenutek, ko imaš pravico popiiii*iti in prijateljici povedati nekaj krepkih o tem, da nima pojma, ker nima otrok in da naj bo tiho, dokler se sama ne bo (bolje) znašla v identični situaciji. |
Vsi starši te bodo razumeli, ostali pa itak nimajo pojma!
Največji absurd je dejstvo, da take osebe ponavadi sploh nimajo svojih otrok, kar vsakega starša slej ko prej razpi*di do te mere, da “glasno izrazi svoje nestrinjanje z neprimernimi komentarji”. In prav je tako!
No, obstaja še bolj bizarna situacija: tak komentar lahko poda oseba, ki je “mamica” kužku in zato “točno ve, kako je vzgajati otročka”. Ne moti me, ko se lastniki psov označujejo z “mami” in “ati”, me pa moti dejstvo, da nekateri menijo, da je enako vzgajati psa in otroka.
PES NI OTROK!
Lahko se obnašaš, kot da si njegova mamica in z njim spiš, lahko jesta za isto mizo, lahko se skupaj kopata v banji, lahko ga podojiš*… To me nikakor ne moti. Morda mi je vse skupaj malo čudno, ampak nisem na mestu, ko bi lahko kogarkoli sodil in/ali komentiral tako početje. Nenazadnje vajin odnos in vzgoja tvojega pasjega dojenčka ni moja stvar.
… kot vzgoja mojega otroka NI tvoja STVAR. (tudi zato) KER VZGAJATI PSA NI ENAKO VZGAJATI OTROKA!
Priznam, da tudi sam vidim ogromno vzporednic pri vzgajanju otroka in psa, a je ob kopici podobnosti še več razlik in situacij, ki so jasne vsakomur, ki je kdajkoli vzgajal psa IN otroka.
Npr. Pes živi (v najboljšem primeru) 15 let, kar pomeni, da se ob nakupu/posvojitvi psa zavežem k odgovornosti, ki traja ravno do takrat, ko bo moj otrok v najbolj težavnih letih. Ko bo moj pes lepo vzgojen čiliral ob kavču, bo moja štiriletnica trmasto vztrajala pri skakanju po kavču. Ne, nisem popoln vzgojitelj psov IN najslabši očka na svetu – zadevi sta pač popolnoma različni. Imeti otroka pomeni prevzeti odgovornost zanj do konca življenja (otrok načeloma preživi svoje starše).
Pes NI enako človek – pasji mladiček NI enako dojenček! A štekaš? Ne zanima me tvoje mnenje – imam dovolj problemov s tem, da še sam ne vem, kaj je prav in kaj ne – zato ga lepo zadrži zase.
P(e)S
Obstajajo psi, ki so bolj(e) vzgojeni od velike večine otrok, ki skačejo po tem svetu, a to nikakor ni argument, ki bi (me) prepričal, da lastniki psov lahko komentirajo vzgojne prijeme staršev otrok.
Tega nihče ne bi smel komentirati, še najmanj pa nekdo, katerega “otrok” laja na poštarja.
*ali nahraniš z adaptiranim mlekom
__________
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu BIBALEZE.
