Mislila sem, da bo po novem letu bolje. Da bo Julija zdrava kot riba. Z mano je bila doma več kot dva tedna, mislila sem, da se bo zares pozdravila, okrepila in bo 2019 čisto nasprotje zadnjega četrtletja leta 2018, ko je bila na bolniški skoraj vsak teden. O, kako sem se motila, kako naivna sem bila.
Prvi ponedeljek v letu in bejba iz vrtca spet pride z vročino. Zvečer ji je precej narasla in noč sva prespali skupaj. Naslednje jutro kot da se ne bi nič zgodilo. Brez povišane temperature, lepo je jedla in pila, skakala naokrog in se igrala z Zoyo. Po opoldanskem spancu pa jok. Huronsko kričanje. Za par minut se je vmes sicer zamotila, potem pa spet jokanje in cviljenje. Ves čas sem jo morala nositi po rokah. Začelo me je resno skrbeti. Že dopoldne sem klicala k zdravniku in se naročila za naslednji dan, a sem po par urah neutolažljivega joka poklicala še enkrat. Če lahko prideva kar takoj, sem prosila. Vmes sem ji dala še žličko Calpola in pri tem sem se počutila kot najslabša mama na svetu. “Kako ne prepoznam, kaj je narobe z mojim lastnim otrokom? Zakaj ne morem dojeti, kaj jo boli, kaj je narobe? Kako, da ji ne znam pomagati?”
Andraž naju pobere kar med službo in odpelje v zdravstveni dom. Čakalnica nabito polna, naša pediatrinja nadomešča še drugo zdravnico. Medicinski brat z nasmehom na ustih vzame zdravstveno kartico, čeprav je ura že zdavnaj odbila 18.00 in čeprav ima še najmanj dve uri dela in mu noro zvoni telefon in mu od vsega hudega pot praktično kaplja od riti, svaka čast! Z Julijo čakava kar na hodniku in tamala je videti kot prerojena. Skače okrog, pije, malica in se smeje. “A sem jaz že totalno zblaznela, da sem jo privlekla sem v tej gužvi,” se vprašam. Po uri in pol prideva na vrsto. Oba bobniča rahlo oz. delno pordela in sum na vnet mehur. Odvzem krvi kaže na virozo, oddati bo treba še vzorec urina.
Okrog 20.30 se končno primajeva domov. Potem pa šok. Moje dete, ki sem ga od prvega dne v svojo posteljico samo odložila, ko je bil čas za spanje, se upira. Moja mala ljubiteljica spanja (do nedavnega je spala še po 3 ure čez dan in po 11 ur na noč) noče spati. Zaspana, zaspi mi v naročju, ko jo skušam odložit v posteljico pa spet huronski jok. Ok, izmučena sem. Cel dan nisem jedla, komaj še stojim na nogah, popustim in greva skupaj spat. Zaspi z glavo na mojih prsih, poslušam globoko dihanje in premlevam, kako butasta sem, da se pustim izsiljevat 1,5 letnemu otroku. “Zdaj se bo razvadla in boš mela,” mi odzvanja v buči. “Pa sama si kot zombi, neurejena, umazani lasje. Stanovanje je u nulo razmetano, cunje moraš oprat in druge zložit.”
Naslednji dan je sledila misija “ulovi 20 ml urina”. Ki je kratkomalo spodletela. Do 12. ure sem ji zamenjala že 3 vrečke, ena bolj suha od druge. Plenička suha kot poper, tamala pa je popila najmanj pol litra tekočine. Resno me je začenjalo skrbeti, da morda ne more odvajati urina. Namontiram ji svežo pleničko brez vrečke in glej ga zlomka, Julka se polula. Lisica zadržuje urin. Po kontroli pri zdravniku je stanje nespremenjeno. Pošljejo naju domov z navodilom, naj jo skrbno opazujem. Ko je napočil čas za opoldanski spanec pa spet jok do neba in nazaj. Kaj se je zgodilo v zadnjih 24 urah, da se otrok prav boji zaspati?! Kot da bi se bala teme in ostati sama v posteljici. Spet popustim in grem spat skupaj z njo. Med spanjem se je tudi nekoliko sprostila in napolnila vrečko z urinom. Aleluja!
Zvečer se je iz službe vrnil Andraž. Tamala je od navdušenja skakala do neba. Kar je praktično demantiralo vsa moja sporočila o tem, kako je uboga, nemočna, bolana, jokava. Ko je prišel čas za spanje, naju je čakala peklenska preizkušnja. En kup joka in upiranja. Bila je neskončno zaspana, a se je spanju upirala z vsemi štirimi. Letala od ene igrače do druge, risala, pila in jedla. Kar ni in ni mogla zaspati. Če smo ugasnili luč pa je neumorno jokala. Šla sem celo spat z njo v posteljo pa se je še bolj drla, se me otepala in me odrivala.
In takrat so mi solze pritekle kar same od sebe. “Kaj se dogaja?! Zakaj je mojega otroka kar naenkrat strah spanja in teme? In ne znam je niti potolažiti. In odriva me in joka. Sploh ne najde utehe v meni.” Še dobro, da je na sceno takrat stopil naš preljubi ati, ker je mini živčni zlom že glasno trkal na vrata. Uspelo mu je uspavat tamalo (sicer šele ob 23.00, ampak bolje pozno kot nikoli), mene postavit na trdna tla in sprehodit psa.
S tem je samo potrdil, da mi brez njega nikoli ne bi uspelo. Ne zaplodit, ne rodit in ne vzgajat tega otroka. Hvala, dragi!
Sama pa sem ugotovila, da ostajam “vaško” dekle, čeprav sem v Ljubljani že tretjino svojega življenja. Vsaj mentalno. Kaj bodo pa drugi rekli? Še vedno me preganjajo norme, ki veljajo za svet materinstva. “Naše mame so imele vse pospravljeno in skuhano, zraven pa še 5 otrok.” “Zakaj jo navajaš, da spi v vajini postelji, otrok naj spi v svoji sobi. Samo izsiljuje te.” “Otroka moraš poslušat in če si prava mati, boš vedela, kaj je narobe in kako pomagati.”
Ena mojih novoletnih zaobljub je zato spucano podstrešje. Rada bi se skulirala, pozabila na to, da me cel svet obsoja na vsakem koraku in samo živela. Brez negativizma, mirno, skupaj s tistimi, ki jih imam rada.
Kaj misliš, mi bo uspelo? Imaš kak nasvet, kako doseči stanje hakuna matata oz. pura vida?
