Nikoli ne bom pozabil, kako nerodno ji je bilo, ko mi je na polnem hodniku ljudi, napol skrivajoč se za prijateljico, predala geo trikotnik, šestilo in kalkulator. Porinila mi jih je v roke in se sramežljivo hihitala – ne, nimam fetiša na matematične pripomočke – bilo je le nekaj minut pred pomembnim matematičnim testom, jaz pa (kot vedno) sem pozabil na test IN pripomočke.
Rad bi rekel, da je točno v tistem trenutku, točno na tistem hodniku, točno zaradi tiste geste, v meni preskočila iskrica in sem se zavedel, da je ona tista prava … ampak ni tako. Čudež je, da dobiš šestilo iz rok piflarke in res bi moral že takrat vedeti, da je bila izposoja kalkulatorja kot nekakšno povabilo v njeno srce, a sem bil takrat še najstnik in sem bolj ali manj razmišljal z napačno glav(ic)o, zato sem potreboval še nekaj namigov, preden sem dejansko dojel, da je ona tista prava.
Bil sem le še en s hormoni okajen najstnik, ki je na IRC-u iskal svojo srečo pri mladenkah iz paralelnih razredov, ona pa je bila odličnjakinja, ki si je zaželela malce »prepovedanega« … Ne, ne bomo o kvaziseksualnih podvigih skuštranega turbofazana (še veš, kaj to pomeni?) in piflarke, ki je podlegla njegovim čarom … Lahko pa na kratko orišem takratno dogajanje in izkažem zahvalo osebi, ki je po nekem čudnem glavni razlog, da se je najina čudovita zgodba sploh začela.
*za boljšo predstavo se vrnimo na prepolne šolske hodnike EGSŠ Radovljica v letu 2004*
Po nekaj tednih hihitanja po hodnikih in tipkanja po nadvse aktualnih socialnih omrežjih (MSN in IRC), se je opogumila in storila prvi korak. Vprašala me je, če bi »hodil« z njo, jaz pa sem jo zavrnil. Rekel sem ji, da je super punca, a mislim, da ji nikoli ne bi mogel reči »ljubim te« in da sva lahko samo prijatelja. Dokaj hladno je sprejela moje nebuloze in mi pojasnila, da ji še en fant izkazuje naklonjenost. (P)ostala sva prijatelja, ona pa je sprejela ponudbo tistega drugega fanta – volk sit, koza cela!
Minilo je nekaj dni preden sem dojel, da sem storil napako. Kar naenkrat odmori niso bili več tako zabavni. Ves čas sem iskal njen pogled in njen nasmeh, ona pa se je stiskala k njemu. Prijateljsko se mi je nasmehnila, mene pa je razganjalo od ljubosumja. Vsi njeni pogledi in nagajivi nasmeški so bili zanj! Še nekaj dni nazaj se je tako smehljala meni, zdaj pa sem le še en »frend«, ki ji teži za kalkulator. Prav ljubosumje pa je vodilo v nekaj naslednjih dejanj, na katere morda nisem najbolj ponosen, ampak jeb*ga: »All is fair in Love and War!«.
Izgubil sem interes za druge punce in gledal le še njo … in to sem ji tudi povedal. No, napisal sem ji na IRC-u, ker tako pač to počnejo šmeksi. Zahvalila se je za pozornost in poizkušala spremeniti temo, jaz pa se nisem dal. Kar nekaj dni sem jo bombardiral s sporočili, dokler mi ni napisala, da sem imel svojo priložnost …
Tri pikice … KAJ dfu*k pomenijo te tri pikice?! Imam še šanso? Ja, valda še ni čisto zaljubljena vanj, valda mi lahko rata!
… ane?
Ljubosumje ni lepo čustvo, zato se bom pred nadaljevanjem zgodbe izgovoril na slab spomin in naslednji stavek začel z »Ne vem, kako točno mi je uspelo …«.
… ampak uspelo mi je!
Prepričal sem jo, da sem jaz boljša izbira in da mi mora ponuditi še eno priložnost. Priložnost sem (več kot očitno) izkoristil in danes 16 let kasneje, svoj rojstni dan praznuje kot moja žena. Oooh, kako lepa ljubezenska zgodba!
Zdaj poznate najino zgodbo in vam je lahko bolj jasno, kako ima lahko taka mlada ženska VSE, kar si srce želi …
Zdaj pa vsi skupaj v en glas zavpijemo: VSE NAJBOLJŠE, MANCA!!!
_
… aja, pa hvala TT, da si mi pokazal, kako super punca je!
