Jutro je bilo manj sproščeno kot ponavadi. Jaz sem si nastavila budilko že ob 8.30, da sem se pripravila in pozajtrkovala, preden se je ob 9.00 lačna kot volk zbudila Julija. Joška, previjanje, čiščenje noska s fiziološko, mazanje z eteričnim oljem sivke, preoblačenje iz pižame v že večer prej pripravljena oblačila, mešanje flaške z adaptiranim mlekom, hranjenje po flaški, podiranje kupčka, sprehajanje Zoye in nato odhod v Ljubljano.
Ker trenutno prenavljamo svoj novi dom, sva z Julijo nastanjeni v hotelu s 5 zvezdicami (pri moji mami). Andraž je po dolgem (sicer delovnem) dopustu danes šel v službo, zato sva mati in hči ostali brez avta. Dedi Duško je nesebično posodil svojo modro strelo (beri: modrega VW Transporterja), v katerem obe neskončno uživava. Julijo navdušuje globoko brundanje motorja in tresenje rite med vožnjo, mamico pa preglednost, ki ji ni para. Kombiji so top vozila!
Kljub gneči na cesti sva pravočasno prispeli pred ZD Bežigrad. Parkinga v okolici seveda ni bilo (standard), zato zavijeva v parkirno hišo. Šele po par metrih, ko že zapeljem pod kontrolo višine, ugotovim, da bi kombi lahko bil previsok, zato za vsak slučaj kar zamižim in upam na najboljše. Fju, za mišjo dlako se izognem vdolbinam na strehi. Odpnem lupinico in pohitim proti ordinaciji.
Tamala je po dveh dneh tečnarjenja zaradi popoldanskih krčev presenetljivo zelo dobre volje. Na prehodu za pešce se nasmehne starčku z brado in nosečniškim trebuščkom, ki jo je prijazno ogovoril. Najbrž je mislila, da je oči, hahaha.
Ko sva stopili v sobo z ultrazvokom v ZD Bežigrad, pa se je začela kalvarija. Slekla sem ji hlače in ona se mi je dobrovoljno nasmenila, potem pa sem jo namestila na bok v kalup za izvajanje ultrazvoka. 3, 2, 1 in sirena! Zdravnica ji je na kolk iztisnila malo gela in tamala je začela kričat na vsa pljuča, kot da bi jo nekdo dajal iz kože. Mahala je z rokama in nogama, opletala, kot da ji gre za življenje.
Zdravnica: “Gospa, primite jo bolj trdno!”
Manca: “Ne morem, jo držim kar se da na trdo!”
Zdravnica: “Sestra, primite jo za noge!”
Julija: “Weeeeeeeeeeeeeeeeee!”
Vse tri smo jo držale, ona pa je opletala, jokala in sopihala kot pobesneli bik, ki mu nekdo pred nosom maha z rdečo rutico. Kam je izginilo tisto dobrovoljno dete?!
Zdravnica: “Dajte ji dudo!”
Manca: “Ne mara je.”
Zdravnica: “Vseeno ji jo dajte!”
Manca porine dudo Juliji v usta. Julija jo dobesedno izpljune na drugo stran male zatemnjene ordinacije.
Zdravnica: “Ta otrok bo imel pa močan karakter … “
Manca: “Ja, se že veselim … (#sarkazem)”
Ko končno zaključimo, se tamala za češnjico na tortici še polula na polno. Da si bodo vsi zapomnili, kdaj je Julija Andrejc prišla na ultrazvok kolkov.
Oblečem malo nergačico in sprehodiva se nazaj do kombija, kjer se namenim plačat parkirnino. Lupinica je bila po nekaj prehojenih 100 metrih že težka kot cent, meni pa je bilo vroče kot v savni, saj me je dogajanje v ordinaciji dodobra pogrelo. Avtomat jemlje bankovce do 20 €, kovancev pa nimam.
Varnostnik: “Gospa, bo treba nazaj gor, da zmenjate svojo 50-ko.” *Preklet bodi bankomat, ki izdajaš bankovce za 50 €!
Zavzdihnila sem, kot da umiram in da že vidim luč na koncu tunela. Poberem lupinico z otrokom, ki je mirno spal in njegov mili obrazek ni prav nič nakazoval na to, da se je še par minut nazaj drl kot sraka. Očitno je tamala AGRFT material. Varnostnik opazi mojo agonijo in reče: “Aja, mate otroka. Kolk pa mate? Eno uro?” Prikimam. “Vam bom kr js plačov, evo, da ne bote gor hodila.”Hvaljenjezus, si mislim, vzamem evro iz njegove roke in se mu globoko zahvalim. #faithinhumanityrestored
(sledi nadaljevanje zgodbe in hkrati kotiček za peščico moških bralcev) Počasi se skobacava v avto in zakurblam. Od VW brundanja mi kocine stojijo pokonci kot vojaki na paradi severnokorejskega voditelja Kim Džong Una. Mojega Škodillaca (beri: Škoda Superb) imam zares rada, ampak kombi je pač nenadomestljiv.
Na poti domov pa mi je kri po žilah na avtocesti pognalo še grmenje tegale lepotca:
BTW: kolki so tip-top. Dan smo zaključili precej idilično:
