Ja, tole bo objava o koroni.
Ampak v tem zapisu ne bo nihče ugibal, ali je ta virus samo še ena gripa. Niti ne bo govora o tem, kako si pravilno umiti roke. Dotaknili se ne bomo nobene teorije zarote in nihče vam ne bo razlagal, kaj dejansko pomeni “ostati doma”. Kdor teh zadev do sedaj ni uspel razčistiti, mu ne more pomagati nihče več.
Zdaj pa se vrnimo par mesecev v preteklost. Andrejci smo kupili letalske karte za Šrilanko in Maldive, splanirali smo si super potovanje, delali nadure, da smo čim več zaslužili, in tako težko čakali odhod v tople kraje, da se nam je že skoraj mešalo. Potem pa je virus počasi začel požirati svet. Februarja se je vse skupaj zdelo še zelo obvladljivo, nato pa je prišla na vrsto Evropa. Sicer sem človek, ki živi po načelu “z glavo skozi zid”, a teden pred predvidenim odhodom na pot je tudi meni postalo jasno, da dejansko ne bomo videli nobenega slona, nobene plantaže čaja in nobene rajske plaže. Zapirale so se državne meje, ustavil se je potniški promet na letališču Jožeta Pučnika, letalska družba je odpovedala naš let. In meni se je praktično podrl svet. S solznimi očmi sem Andraža rotila, naj vendarle nekaj naredi, da smo se pol leta veselili, da smo 6 mesecev trdo garali, da se temu ne moremo odpovedati! Kmalu po tem manjšem živčnem zlomu pa me je zadelo. Je to res težava, za katero je vredno pridelati čir na želodcu? In zakaj ljudje na splošno s tako muko ostajamo doma? Res ne moremo 14 dni brez trgovine, pošte in bencinskih črpalk? Zakaj smo si nagrebli količine toaletnega papirja, s katerimi bi lahko napolnili černobilski reaktor?
Redko se zgodi, da se manj razvite države otepajo prišlekov iz t.i. razvitega sveta. Ampak zdaj smo v točno takem položaju. Države tretjega sveta zapirajo svoje meje, da jim “bogatuni” ne bi prinesli smrtonosnega virusa. Kako se ob tem počutimo? Ko ne moremo potovati in nam nekdo preprečuje vstop v svojo državo, ko želimo na lepše?
Kaj pa ko želimo v trgovini kupiti je*eni skret papir pa so police prazne? Na voljo ni kvasa in narodu se zmeša.
Nato pa vlada zapre izobraževalne ustanove, prične se era gibanja #ostanidoma. Pa nam je kljub vsem aplikacijam za video klice in vsem socialnim omrežjem, prek katerih vzdržujemo stike, tako zelo težko zdržati par tednov v izolaciji. Pogrešamo domače in prijatelje. Pa kofetkanje na soncu, košarko v telovadnici in ženske večer. Kljub temu da imamo na voljo neomejeno število hektarov gozda in polj, kjer se lahko praktično povsem sami nadihamo svežega zraka, se ne moremo sprijazniti s karanteno, počutimo se utesnjene, omejene, kot bi nekdo diktiral tempo naših življenj, kot bi nam nekdo kratil osnovne človekove pravice.
Šole se zaprejo in zavlada vsesplošna panika: da starši ne morejo poučevati doma, je prezahtevno, ter da otrok poleti ne bodo pošiljali v šole, ker imajo že plačan dopust na morju, roditelje skrbi, kako bodo nadoknadili vso snov, kakšno luknjo v znanju bodo imeli njihovi otroci.
In nazadnje je tu še strah, s katerim se soočamo vsak dan. Panika, tesnoba. Bojimo se za svoja življenja, za življenja svojih bližnjih. Strah nas je virusa samega in vsega, kar prinaša s seboj. Strah nas je posledic, predvsem gospodarskih. In nasploh se nam zdi trenutno obdobje eno najtežjih v zgodovini človeštva.
Tako se zdi nam. Kaj pa vsi narodi, ki se z vsem naštetim vsakodnevno srečujejo že več let, nekateri celo desetletij? Res ne želim primerjati trenutne situacije, ko je ljudem težko sedeti na domačem kavču in si posrane riti več ne znajo umiti z vodo, z vsemi tistimi migranti, ki z vojnih območij pred granatami bežijo lepšemu življenju naproti. Pa z vsemi, ki dnevno stradajo, ker nimajo za kruh, ali pa s tistimi, ki si ne upajo spregovoriti, povedati svojega mnenja, ker bi jih lahko za vogalom čakal metek in se zato bojijo za lastna življenja. Z vsemi otroki, ki nimajo tega privilegija, da bi lahko hodili v šolo. Pa tudi s tistimi, ki so jih na območju turško-grške meje obdali z bodečo žico ter očete ločili od njihovih žena in otrok. Nočem primerjati teh situacij, ker se mi ne zdi prav, ker se mi to zdi hinavsko, saj oni vse to doživljajo že leta in leta, svet pa ob tem ne migne s prstom.
Seveda si želim, da se boj s tem virusom čimprej konča in da iz bitke odkorakamo kot zmagovalci. Želim pa si tudi, da po koncu te agonije človeštvo določenih dejanj in stanj ne bi nikoli več imelo za samoumevne. Sem spadajo na primer založene police v Lidl Slovenija ali žuranje v nabito polnem Parlamentu, navijaško vzdušje ob vznožju planiške velikanke pa jutranja borba s časom, da otroci ne zamudijo v šolo, kava s prijateljico, dolgočasen četrtek v pisarni in nasploh življenje samo.
Vem, da sem naivna … ampak želim si tudi, da vsi vi, ki ste si nakupili tono WC papirja, 40 kock svežega kvasa in 17 kg bele moke, in vsi, ki ste v lekarnah mrzlično iskali zaščitne maske ali pa na črnem trgu kupovali razkužila, tisti, ki vas je vsakodnevno strah za svoje življenje in za življenja svojih bližnjih, in predvsem tisti, ki želite pred virusom pobegniti v kraje, kjer še nimajo zabeleženega nobenega okuženega primera, ne bi nikoli več zviška gledali na tiste, ki vsakodnevno bežijo pred vojno in lakoto.
