PARTY MIX

Izgubljena denarnica, najdražje darilo in tisoč kil školjk!

Po neznanskem navdušenju, ki je spremljalo zapis o pakiranju za na dopust nekoč in danes (https://bit.ly/3PSxAFo), sem se odločil, da svoje spomine še enkrat več prelijem na zaslone vaših telefonov – da boste imeli kaj za prečitat, medtem ko kakate.

Včasih je dopust na hrvaški obali predstavljal malo večji izziv, kot bi morda človek pričakoval danes, ko je tudi na drugi strani meje vse na dosegu roke. Povezovanje celine z otočki v Jadranskem morju (novi mostovi in precej bolj redne ter napredne trajektne linije), prihod trgovinskih verig in nenazadnje šengenska meja so precej olajšali prihod in prehod na Hrvaško – kot tudi bivanje v času naših dopustovanj na njihovi obali.

Nedolgo tega smo bili na Hrvaškem odvisni od precej slabo založenih kamp štacun: pašteta, kruh, skret papir in par žup iz vrečke … pa makaroni – to je bilo načeloma vse, kar si lahko kupil v teh majhnih pajzlih z megalomanskimi maržami. Njihov edini substitut so predstavljale redko nametane lokalne trgovine z malce nižjimi cenami in malce boljšim arzenalom izdelkov, a so bile le-te ponavadi nepriročno oddaljene od naših počitniških namestitev, torej neuporab(lje)ne.
… ZATO smo na morje vedno peljali za polovico avta hrane. Meso, sadje, makarone, rolice skret papirja in seveda plenice za pamže. Edine stvari, ki smo jih kupovali na morju, so bile svež kruh, hrvaška marmelada in paštete ter pivo.

Ne vem, kako je bilo pri vas – naša familija pa je vse dopuste planirala skrbno, preudarno in z veliko finančne odgovornosti … BAHAHAHAHA!
PRED morjem smo ponavadi jedli župe, makarone in nenamazan kruh, PO morju pa ostanke, ki smo jih pritovorili nazaj z dopusta in precej hodili na obiske k babicam.
Na dopustu smo šli namreč ALL-IN in smo max-outali vse kreditne kartice in življenjske prihranke. No, kartice smo izpraznili že v Sloveniji in vse tolarje nesli v menjalnico, kjer so nam jih oderuško premenjali v kune (bankomati so novodobno čudo, ki takrat ni bilo v uporabi).
S seboj smo vzeli še vse (nemške) marke in milijardo kovancev, ki so nam ostali od prejšnjega dopusta.

Fotr je VSE naše prihranke nažokal v svoj razjeban rjav usnjen tošl in si ga zrinil v žep (pre)kratkih adidas hlačk. Par tisoč kun, tisoč mark in … mljavžnt enih lip – BTW: a kdo sploh uporablja te neumne male kovančke, katerih vrednost je … skorajšnja 0? – vse to smo shranili na enem mestu, ker je to bolj logično, kot da bi denar dali v vsaj dve denarnici …
Khm, včasih se vprašam, kako naši starši (in stari starši) preživijo v tem modernem svetu? Kako?

Ko smo prišli na morje, se je začelo: fotr je tošl fuknil na mizo, da so vsi videli, kakšni bogatuni živijo v razjebanem plesnivem šotoru, katerega dovoljena kapaciteta bo prekoračena za najmanj dvakrat. Na dopustu smo samo in izključno uživali! Vsak dan smo “harali” po Hrvaški obali: Gremo na sladoled? GREMO! Fotr 3 kepce, mami 1, pamži vsak po 1! JA, bomo čokoladni grijeh in JA, fotr bo čokoladni kornet! V kamp trgovinici smo kupovali slanike, Gavrilovič paštete in Ožujsko, kot da se bliža konec sveta. Zvečer smo šli na pico ali pa morda celo kalamare! Dejansko smo uživali na dopustu, kot da je to naš zadnji dopust … oziroma so to zadnji dnevi naših življenj.
No joke, ko smo prišli domov, sta fotr in mati delala dvojne šihte in vzela vsak še eno kreditno kartico, da smo vsaj delno poplačali prve tri kreditne kartice. Uf, pa čeki …

AMPAK!!! vsako leto se je izšlo: fotrov tošl nas je preživel čez uživaški dopust, kreditne kartice + čeki pa so pokrili lajf pred in po dopustu … dokler ni nekega toplega večera v šibeniški luki prišlo do manjše nesreče.

Če se ne motim, so bili to naši prvi dnevi dopusta. Nastanili smo se v nekem kampu nedaleč stran od Šibenika, kjer je bil eden od tastarih nekoč v mladosti … blablabla – valda nisem poslušal dolgočasne zgodbe svojih starcev (takrat sem bil v puberteti in edina kocina na jajcih je nakazovala na to, da postajam upornik). Na naše presenečenje pa je bil kamp zapuščen! V kampu je živela samo ena stara bakica, ki nas je veselo pozdravila s travarico in margolanami.
Ko je fotr dojel, da bo bivanje v kampu zastonj, so se mu zasvetile učke: did anyone say OŽUJSKO!? Učke (oziroma uček) pa so se zasvetile tudi mamici – (tudi) tisto leto smo bili na morju ravno v času matkinega rojstnega dne in ker je bila nastanitev v kampu očitno zastonj, je nekako upala, da bo za darilo prejela kaj drugega kot “priložnost, da časti pice”.

In res … še istega večera – po tem, ko smo 10 ur postavljali šotor, napihovali čoln in servisirali motor na čolnu – smo se s čolnom odpeljali na večerjo v center Šibenika. O tem, kako neizpraven je bil naš čolniček, kako neprimerno smo bili opremljeni in kako slabo splaniran je bil naš izlet … ne bom izgubljal preveč besed, naj omenim le, da smo se vračali v temi, da naš čoln ni imel luči in da smo pluli čez precej frekventno prometen del morja, pristajali pa smo na neoznačeni, neosvetljeni divji obali zapuščenega kampa. Ampak to je zgodba za drugič, današnja zgodba se fokusira na drugačno dramo.

Z najbolj smešnim gumenjakom vseh časov smo po (pre)dolgi plovbi pristali v šibeniškem pristanišču in kar malo “po kavbojsko” privezali čoln na privezu za barke, ki je bil pač prazen in precej neprimeren za privez gumenjačka. Nekako smo zlezli na pomol in se veselo odpravili na praznovanje mtkinega rojstnega dne. Okusna večerja, sladoled plave barve in – last but not least – nakupovanje čisto pravega darila za mamičin rojstni dan. Nikoli ne bom pozabil, kako srečna je bila, ko je dobila ogromno srebrno kroglo, ki si jo je obesila okrog vratu. Kot nekakšna srebrna frnikola, ki je nekako odtehtala vsa debilna darila, ki jih je dobila v preteklih letih (makaronova risbica, dva skupaj zlepljena storža, šopek nageljnov ipd. bedarije). To je bilo morda res najdražje darilo, ki ga je do takrat (od družine) prejela mami, ampak it was all good, ker je bil kamp zastonj, cena darila in plačilo večerje pa nista presegala zneska, ki smo ga imeli rezerviranega za plačilo bivanja.

Praznovanje je bilo popolno! Nažrti, srečni in obdani s tistimi, ki nam pomenijo največ, smo se odpravili nazaj proti čolnu. Najprej je šla v čoln slavljenka – “…pa pazi, da ti obesek ne pade v vodo, hehehehehehe”, potem sem v čoln stopil jaz – “… mami, pazi, da me ne butneš v glavo z obeskom, hehehehe”, potem je fotr v čoln vrgel še tamalo – “… nehi se dret, da te ne bo mami z obeskom …”, nazadnje in zadnji pa je v čoln skočil še fotr – “… opa, da nas ne bo prekantalo zaradi mamičinega obeska …”.

Nekje v tem nebeškem skoku, med katerim je fotr odvezal čoln, skočil v čoln in nas odrinil od obale dovolj, da smo imeli 10 minut časa za vžig motorja … je iz njegovega žepa neznano kam izginil razjeban rjav usnjen tošl … NABASAN Z VSEM NAŠIM DENARJEM!
Fotr in mt sta izkušena potapljača, zato sta takoj začela s pregledovanjem zaliva … a je bila tema in nista videla nič, še najmanj pa temnorjave usnjene denarnice, ki je pod prekomerno težo takoj potonila na dno pristanišča. Škoda, da nismo imeli lučke s sabo …

Strah, jeza, obup, jeza – multilingualnost fotrovih kletvic je dosegla nov, nenadkriljiv nivo in brez zadržkov lahko rečem, da tistega večera v Šibeniku ni bilo človeka, ki ne bi razumel, kaj se nam je zgodilo. OK, morda čisto vsi niso razumeli, KAJ točno se nam je zgodilo, a so vsi razumeli (in slišali) jezo Slovenčka v (pre)kratkih hlačkah.
Obupani smo odpluli nazaj proti kampu. Tamala je zaspala že na čolnu, jaz pa šele … par minut za tem, ko smo prišli do šotora. Ko si froc, te boli k* za take malenkosti, kot je denar. “Bomo že” sem si mislil in zaspal.
Naslednje jutro se je fotr šel potapljat na mesto, kjer “smo” izgubili denarnico.
Ups, kjer “SMO izgubili” … je uradna verzija zgodbe, ker sem ob omembi dejstva, da je niSMO mi izgubili, ampak on, skorajda podoživel epopejo kletvic iz prejšnjega večera. OK, SMO izgubili denarnico.
No, fotr jo je šel iskat in je NI-SMO našli.

Ker smo bili na morju že točno … dva oziroma tri? dni, v denarnici pa so bili VSI naši prihranki za dopust in denar, ki ga nismo imeli za po dopustu, je mami začela z razdeljevanjem naše hrane na porcije. Kljub 5 kilam makaronov, 2 kilam zrezkov in nekaj solatam je bilo vsem jasno, da nimamo dovolj hrane do konca dopusta.

V nekaj dneh smo požrli skoraj vse, kar smo pripeljali s sabo. Vmes sta fotr in mati z rabutanjem školjk, ki smo jih kuhali zraven vsega, uspela malce podaljšali vrednost naših zalog. Juha + školjke? Makaroni + školjke? Školjke + školjke? MMM, njami! Bledlo se mi je že od školjk in makaronov. Požrl sem skoraj vse fige v kampu, v avtu pa se je valjalo nekaj kovancev, s katerimi smo kupili še nekaj kruha in z njim nahranili še največjega gurmana v družini: zoprno sestro.

Medtem ko sem razmišljal, ali bi bil majhen kuščar pred šotorom bolj okusen od 98. porcije školjk ta teden, se je pred mano prikazal pravi mali čudež: v kamp so se pripeljali teta, stric in bratranec! S seboj so prinesli nekaj hrane in prepotrebno dobro voljo. Teta in stric sta bila mlada starša v zgodnjih dvajsetih, ki sta se na morje pripeljala s katrco.

Ne vem, zakaj sem pričakoval tri tone zrezkov, 12 škatel pic in pohan sir? Najbrž se mi je že bledlo, a vseeno – še nikoli nisem bil tako srečen ob pogledu na juho iz vrečke in surove zrezke. Uf, kaj ste še prinesli??? Mmm, 6 kil … makaronov … in tri platoje pira? WTF?!

Kakorkoli že: lačni, kot še nikoli, smo v le nekaj dneh pojedli vso hrano, ki so jo pripeljali s sabo … potem pa smo do konca dopusta spet jedli školjke.

Mamičin srebrni obesek (ki ga je vmes hotela vrniti, a so jo v “zlatarni” gladko zavrnili oz. ji zanj ponudili smešno nizko ceno) se je svetil v sončku, ko smo se vozili domov iz najbolj školjkastičnega dopusta vseh časov. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da domov nismo peljali niti grama hrane, zato sva s tamalo uživala na zadnjih sedežih, ki so bili nabasani samo s posteljnino. Fotr je že malce pozabil na nesrečo z denarnico, ki se NAM je pripetila in lahko bi rekel, da je bila to ena najbolj mirnih poti z morja vseh časov … potem pa ga je mati spomnila, da bo moral na občino po nove dokumente.