Ej, Andraž!
Dej poglej tole slikico – a mi ni Francy-Šajan čisto podoben?
OOO, pa poglej še od Loiz-Mychaela fotko – a nisva ISTA?! A mi nista oba res u nulo podobna?!
___________
Lagati ni lepo.
Že Jezusov kolega Mojzes je hodil okoli in s sabo nosil neke kamnite plošče, na katerih je pisalo nekaj malega o laganju – da ni fajn in da se ga rajši ne poslužujmo.
Takrat seveda še ni bilo fotografij, Instagrama, Facebooka in ostalih zadevščin, kjer hranimo in objavljamo fotografije, in mamice niso imele 5.432 kolažev od vsakega izmed svojih otrok in sebe. Mamice niso hodile od vrat do vrat kolib, v katerih so živeli, ter spraševale prijateljev o tem, komu je otroček bolj podoben – mamici ali atiju.
No, morda je katera od njih imela preveč časa in je dejansko najedala s tem vprašanjem – le dokler ni prva babica rekla, da je otrok čisto podoben atiju (saj veš – takrat niso lagali).
Danes je seveda čisto drugače.
Mamice pri svojih mamicah nagrebejo vse svoje otroške fotografije in izmed 1.000 slik izberejo tisto, na kateri so vsaj malček podobne svojemu sinu/hčerki.
Seveda je to ponavadi najbolj motna in slabo osvetljena fotografija, ki jo je prababica posnela s svojim predpotopnim fotoaparatom. Oddaljenost 45 metrov in dejstvo, da je v času slikanja prababica trpela za Parkinsonovo boleznijo, seveda nista pripomogla k boljši kvaliteti fotografije.
NI VAŽNO – pomembno je le, da je na tej fotografiji čisto majhna možnost, da je mamica podobna svojemu otroku (in obratno).
___________
Mamice so čudne.
Hormonske spremembe, pomanjkanje odrasle družbe, dejstvo, da so ženske in so že avtomatsko članice manj razumljene polovice človeštva … Ne vem, kaj je tisto, kar me najbolj bega (pri njih).
Očki so bolj … Racionalni.
Ne poznam nobenega novopečenega očka, ki bi frende spraševal o tem, kaj si mislijo o morebitni (ne)podobnosti med njim in njegovim otrokom …
Obstajajo seveda izjeme … npr., če bi od najbolj blond frenda blond žena rodila črnčka … MORDA, bi takrat “očka” katerega izmed svojih najbolj tesnih prijateljev vprašal, kaj si misli o tem, ali mu je otrok podoben ali ne … Morda!
___________
“No, a nisem na tej fotografiji ista kot moja sinova Francy-Šajan in Loiz-Mychael?”
“Um ….”
Naj se ji zlažem in rečem, da sta njena sončka na las podobna njej na tej razmazani fotografiji?
NE – lagati ni lepo – lahko le malo prikrojimo resnico in/ali se sprehodimo po tanki liniji med laganjem in bolečo resnico …
“Um … Ja pa sta res ista! Oba imata po dva učka, majhen nosek … Tudi ušeska so tu pa laske imata … Wow, res – čisto taka kot mamica. No, pa lulčka imata po atiju, hehe …”
Najprej me čudno pogleda, kot da ne bi vedela, kaj naj si misli. Jo hecam, ali pa sem resen?
Nato pa vzame v roke telefon in vtipka telefonsko številko svojega dragega:
“NO, Andraž je reku, da sta ISTA kot jaz! ISTA!”
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
