Jaz kakam, ti kakaš, on in ona kakata – vsi kakamo.
V človeški naravi je, da proizvedemo čimveč kakca. Nekateri so to našo “sposobnost” prenesli v čisto druge sfere in zadevo nadgradili do te mere, da se jim lahko samo klanjamo. Vsi ljudje kakamo, nekateri ga pa še na veliko serjejo! #oknivazndnezaidem
Nikoli ne bom pozabil svojega prvega kakca. Ups, da se popravim: nikoli ne bom pozabil najinega prvega kakca! Ne spomnim se namreč, kako je bil videti moj prvi kakec (zgodbe o le-teh bi lahko pripovedovala moja mamica in gospod smetar, ki je praznil kante v naši ulici), nikoli pa ne bom pozabil prvega kakca, ki me je čakal v plenički moje male princeske.
V plenički sem zagledal nekaj nenavadnega: bila je nagravžno smrdljiva in rjavo-rumeno-oranžna gmota nečesa, ob kateri so se mi zasolzile oči …, a sem bil srečen, kot še nikoli. Zakaj? Prek kakca sva se z mojo malo princesko še dodatno povezala na ravneh, ki se normalnemu človeku ne zdijo mogoče. News flash: nisem (več) normalen – sedaj sem Fotr!
Ni važno, če ima modre oči, blondiš lase in mi nikakor ni podobna. Važno je, da midva isto kakava!
ISTA sva, majkemi!
________________________
P.S.
A že lajkaš našo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
