Kdortoberetov zapis 2 in 3
POtem, ko sva včeraj bookirala potovanje, na katerem bova preživela naslednjih 9 dni, (vse do odhoda v Goo) in PREDen sva zaspala – sva se z najinim šoferjem Rickijem (baje mu je tako ime?) “free of charge + my compliments” (besede agenta) odpravila potepat po Delhiju.
Dve destinaciji, ki sva si ju hotela ogledati, sta bili zaprti, v eno pa nisva šla, ker je bila vrsta dolga … dooolga + vso prtljago (beri: fotoaparat, tablico, oba telefona, objektiv …) bi moral pustiti v košarici (z velikimi besedami napisano “NA LASTNO ODGOVORNOST”) v sprejemnici grobnice.
Next time, maybe.
No, kot se spodobi, sva Rickiju poTippala 200 IR in kot že napisano zaspala kot ubita.
08.02. – 09.02.2016
Ob 07:00 naju pred hotelom čaka Ricky in wrumwruuum via JAIPUR. Na poti se ne zgodi nič omembe vrednega (v teoriji vozijo po levi – v praksi pa … povsod). Mimo kravic, klošarjev, kupov smeti, napol podrtih barak in “hiš”, po makadamu in asfaltnih cestah …
Ustavimo se na zajtrku. Avanturistično razpoložen (nihče od ostalih turistov (jaaa, končno tudi Belec + gazilijon azijcev) ne je ničesar nezapakiranega) naročim pomfri in toast z marmelado. MMM, okusno je 🙂 ). Napol surov v olju plavajoč pomfri in mrzle toast kruhke z namazano marmelado in raznimi dodatki (po tem, ko je M predlagala, da rajši ne ugibam, kaj in kako se je znašlo v mojem zajtrku, sem tudi sam spredvidel, da je to še najboljša odločitev. Medtem se ona zgraža nad srednje kratkim laskom (not mine!) v kavici) sem pojedel, kot bi mignil – skoraj.
Toast
Pomfri
Kava
2 Twixa
2 Snickersa
2 “fibre cookies”
________________
1600 IR (malo več kot 20€)
Nekdo mi je nekoč rekel, da je Indija poceni 😀
WRUUUUUUUUUUUUUUM+WRUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUM
JAIPUR
Hotel je, v primerjavi s tistim iz Delhija, superca. Soba je čista, posteljnina ne kaže znakov življenja, wc ne smrdi (preveč).
Razpakirava in pičiva v Elephant village.
SLONČKI, ETC.
Čeprav sva pred odhodom na pot rekla, da sva full proti izkoriščanju živali ipd., sva se na koncu le odločila za jahanje slona (slone imajo v hlevu – kot mi krave – in z njimi delajo nekako tako kot mi s konji. Jih ne učijo nobenih trikov, sloni so namenjeni izključno jahanju. No signs of torture – I guess). EDIT: baje, da se drugač, kukr na silo teh slončkov ne dresira = ne jahajte = ne spodbujajte mučenja; animal cruelty sucks!
Meni višina ne diši najbolj – med “no thanks, me no like heights” in “sir, it’s cheaper for you” sva nekako prišla do tega, da sem jaz jahal zastonj. No, ja – s tem, ko sem se povzpel na slonico ves trd od strahu pred višino pač nisem uspel napraviti nobene slikice in so naju fotografirali oni.
In seveda naprintali slikice in jih seveda zaračunali in seveda sva na koncu slone še malo pobožala, jim dala dve bananici ipd. – turisti smo pač dober posel.
Ustavimo se še nasproti Water Palace (glej slikico) in v tovarni tekstila.
Vroča kava in pravi čaj + zgodbe o tovarni + 1001 način (poskus) prodaje tekstilnih izdelkov. Prepričujem ga, da nima dovolj blaga za srajco moje velikosti in da je v Sloveniji zima in sneg, on pa meni na široko razlaga o tem, da mi lahko srajco pošlje po pošti.
DINNER!
Ricky naju zapelje (sedaj sva že dojela, da ima kot vsak “taprav” šofer zmenjeno, kam naju mora peljati) v bližnjo restavracijo, kjer izkoristiva dejstvo, da sva edina gosta. Ste že bili v kuhinji indijske restavracije? M je bila 🙂
Odličen chicken curry in neki čičerikini cmočki v MILD izvedbi (pri nas se temu reče ŠORF K PRASICA) so privedli do pogovora o morebitnih želodčnih težavah, ki naju začuda še ne pestijo.
V hotelu naju čaka še kar nekaj opravkov: tipkanje bloga in maila domačim, 45 minutno nalaganje bloga na Facebook … zato se kar hitro spokava “domov”.
Nekje med pogovorom o tem, da je zajtrk ob 07:30 in ugibanjem “kaj bova jutri jedla” sem zaspal.
_____
09.02.2016
Jaipur 2
Ravno se sprašujeva, čemu je v jedilnici hotela tako temno, ko na mizo dobiva najina zajtrka. Omleta + toast + maslo in čaj/kava.
Na maslu je polno nekih črnih flekov, zato se odločiva za bolj dietno različico (značilnega indijskega) zajtrka. Včasih je bolje, da nekaterih stvari ne vidiš.
Pred hotelom naju v svoji beli raketi že čaka Ricky in naju odšofira v 10 minut oddaljen Amber Fort.
“Here people many language! Say no. No guide need.” so bile ekzaktne besede najinega nasmejanega šoferja. Rana ura mu ni najbolj povšeči, ampak kaj čmo – “u decide”, kot rad ponavlja.
Amber + Jaighar Fort
Amber Fort je poln turistov, zato je temu primerno tudi število prodajalcev raznega sra*ja (dejansko prodajajo totalno neuporabne in pokvarjene stvari/zadeve). Mimo vseh “najboljših” vodičev se prebijeva do glavnega vhoda.
Karta za “vse znamenitosti” Jaipurja stane 1000 IR na osebo (študentska izkaznica = 200 IR), kar je relativno poceni za 7 znamenitosti, karta velja 2 dni … Ena vstopnina pa stane 500 IR na osebo!
Obzidje in mistične stavbe se raztezajo po ogromni površini, zato sva si ogledala samo cca. 50 % Amber Forta in po cca. dveh urah poiskala Rickyja, ki naju je odpeljal na Jaighar Fort.
Karta za “vse znamenitosti” Jaipurja tukaj seveda ne velja in spet plačava vstopnino. 85 IR je drobiž (malo čez 1€) – potem pa so tu še dodatki za videokamero, fotoaparat, telefon …
Stavek: “Ok, then we don’t go …” je zadostoval, da naju je vratar spustil v notranjost samo ob plačilu osnovne karte.
Notri naju vsaj 5 krat ustavijo varnostniki in nama skušajo prodati karto za fotografiranje – ne, hvala. Vojaki prijazno razkazujejo razstavljeno orožje, obzidje …
NE POZABI: vsak nasvet, “here you go, mister”, razlaga … VSE zahteva napitnino. Dosadna faca in “ruski jezik” naših dveh popotovalcev pa se kmalu izkažeta za popolno kombinacijo odganjanja “žoharjev”.
Amber in Jaighar Fort sta postavila dva brata – Amber je lep in poln turistov, Jaighar pa … Mja, no – nič ne zamujate.
“Vse znamenitosti” Jaipurja
Po skoraj štiriurnem raziskovanju obeh palač in obzidij se odpraviva v Jantar Mantar. Astrologija naju ne navdušuje, zato sva kraju, kjer so zbrani vsi znani astrološki (Indijci precej cenijo te zadeve) pripomočki Indije, posvetila bolj malo časa.
Za sabo zaslišim: “Mister, mister …” – ne, ničesar mi noče prodati – sem že navajen. Tukaj sem skorajda bolj zanimiv kot vse znamenitosti Jaipurja (za katere so sicer plačali malo manj od mene, ker imajo na cenikih povsod Foreign in Indian price). “No problem …” in delam že tretji ali četrti selfie z lokalci. Hja, Indijci pač vedo, kaj je to Ljepota-n. V bistvu za mano vzklikajo kar Ali Baba, všeč pa jim je tudi moj tatu, počutim se kot Damjan Murko.
Nekaj šopinga in cenkanja za cene v bližnjih marketih in že sva v Hawa Mahalu, t.j. stavba tisočerih oken, skozi katera so ženske lahko skrivaj pogledovale na ulico.
Peš sva se sprehodila (vmes zavrnila cca. 50 ponudnikov vožnje s TukTuki in nekaj rikšarjev) do Isarlata (stolp postavljen v memoriam zmagi Ishwarija Singha leta 1749), narodnega muzeja Albert Hall (Ghandi, zgodovina Indije …), pofotkala nekaj domačinov in se utrujena odpravila na odlično večerjo z malo manj odličnim glasbenim presenečenjem.
8 ur pešačenja je nadišavilo najine nogice, zato sva se samo še stuširala in zaspala – jutri pičimo v Agro (cca. 5 ur vožnje), mesto v katerem si bova ogledala … Boste videli! 😛
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
