INDIJA 2016: Goa 1, 2, 3, 4

Kdortoberetov zapis 10, 11, 12, 13

16. – 20. 02. 2016

Flashback

Po 2,5-urnem letu in 50 minutah vožnje s taksijem sva končno prispela. S taksijem dirkali čez drn in strn, čez ovinke (dobesedno ČEZ), mimo kravic, klošarjev, napol zgrajenih blokov in gostih gozdov, vse do prijetnega obmorskega mesteca (bolj vasice, to be honest) Palolem.

ŠOK – tole je videti kot malo bolj “zabačen” del Puerto Vieja na Kostariki: hipiji, palme, rajske hiške in … mmm, kaj tako diši? Zihr so kje kšne pečene …

GOA

“OOO, prispelaaa sta!”

Nekaj minut kasneje, ko vsi objamejo moj prešvican hrbet (I warned you all but you didn’t listen) in odvrževa nahrbtnike kar na tla sobice v najini sexy počitniški beach hiški, smo že na peščeni plaži. Nežna sapica mi kuštra bujno lasišče, še vedno topla mivka pa mi polzi med … ma fakin krokse mam gor! Naposled le odvržem plastična obuvalca. Ahhh, pure joy. Mimoprstno polzenje mivke prekine vonj po žaru.

V Goi sva se pridružila prijateljici Maši in njeni mami, ki sta obiskali Tanjo (sestro/hčer), zato bodo naslednji 4 dnevi še veliko bolj živahni kot ponavadi. No, da se vrnem k bistvu – od Maše želodček je nekako sinhroniziran z mojim, (tudi) zato je zelo dobrodošla družba – da nisem vedno jaz tisti kre*en, ki teži za hrano.

Sveži lignji, sveži rakci in koktejli = popolnoma drugačna slika kot nekaj ur prej, ko sva z zaprašenega servisa jedla mrzla jajčka z bogvečim …

Po večerji umremo vsak v svoji posteljici.

P.s. pajkov (še) ni 😉

Don’t Panic It’s Organic!

Early bird catches the worm – nismo lih napalili na črve, smo pa vseeno dokaj zgodaj vstali: ob 9.00 (Maša je rekla, da smo ZGGOOODDAAAJ!!!).

Anyway – spokamo naše tri ritke (Maša, Manca in Yours trully) v neko mešanico tuk-taksija in že drvimo. Tanshikar Spice Farm je res nekaj posebnega.

Od rahlo raztresenega, a vendar neverjetno načitanega in prikupnega vodiča, ki je farmo podedoval in zanjo res skrbi s srcem in vso ljubeznijo na svetu, do čudovite kulinarične izkušnje ob koncu ogleda (v ceni je vključeno all-u-can-eat kosilo = best indian food ever!).

Paradise

Na farmi še enkrat vprašamo, kako je s slapom, ki naj bi bil oddaljen le nekaj minut vožnje (kljub napovedim ostalih – natakarji, šofer – ki pravijo, da je slap presahnil). Šef pravi, da voda je! Šofer malce pojamra in nas za dodatne 4 evre odpelje v narodni park. Le nekaj minut kasneje nas sredi ničesar odloži kar ob cesti in nam pokaže majhno potko, ki vodi skozi goščavo.

“10 kilometers” odmeva v naših glavah, medtem ko že po 5 minutah hoje žejni pijemo vsak svoja zadnja 2 dcl vode. Ravno debatiramo o tem, kdo nas bo igral v posebni epizodi “I died in India”, ko se izza dreves zasliši žuborenje vode.

10 km, my ass! Takoj za ovinkom zagledamo veličasten prizor – čudovit slap. Nekje na sredi stopničaste potke, ki vodi do ustja slapa se med listi nekaj premakne ravno v trenutku, ko menjam stojno nogo – KAČA!

JE*EMTIMA*ER gospodič martinček, zaradi katerega sem skoraj ubral bližnjico skozi grmičevje – NI kača, oddahnem si.

No, preživeli smo. Jutri je nov dan, pred nami so nove bitke …

Karnatakas #1 Celebrity

Vstali smo še pred sončnim vzhodom in se v polni zasedbi podali v precej oddaljeno deželico Karnatako do mesteca Murdeshwara.

Na vlaku sem užival v lepotnem spancu, ki je več kot očitno deloval. Stojim pred skorajda 40 metrov visokim kipom Šive, ko me ogovori eden iz skupine obritoglavih Indijcev: “Can I picture?”. Podobnih prigod sem že navajen, zato se nasmejem in objamem modela zraven sebe … BAM, v trenutku me obkroži cela skupina …

Fotografiranje s tem in onim mi počasi začenja presedati, saj sem skorajda polovico obiska znamenitosti v Murdeshwaru preživel v objemu Indijcev.

Po krajšem postanku za hrano (še vedno se ne morem navaditi natakarjev, ki stojijo za mojim hrbtom in me non-stop sprašujejo ali je dobro, ali še kaj potrebujem … ipd.) se odpravimo na avtobus.