Kdortoberetov zapis 4 in 5
10.02. – 11.02.2016
AGRA 1 in 2
Life on the road
“Četrti dan Indije” sva skorajda v celoti preživela v belem Suzuki Swiftu. Ricky je kar agresiven šofer in vozi zelo penetrativno (ne čakamo nikogar) pa smo vseeno za borih 227 kilometrov, ki ločijo Agro od Jaipurja, porabili skorajda 7 ur!
“Here many, MANY people language!”
Malo pred Agro sva si ogledala Fatehpur Sikri, palačo z obzidjem in trumami Kitajcev. Kot v vseh turističnih destinacijah je tudi tukaj polno opozoril pred žeparji in “žoharji”. Ricky naju še dodatno opozori pred malopridneži (vsaj tako pravi moja medjezikovna posredovalka, jaz ga namreč ne razumem nič). Njegovo svarilo lahko preberete v naslovu tega odstavka.
Palača je, kot vse do sedaj, čudovita. Kitajčki skačejo v kadre, Indijci mi najedajo (kao, da mi je bedno) za selfije – še en dan v Indiji pač.
AGRA
… je najbolj umazano, kaotično, glasno … mesto, v katerm sva bila do sedaj. Citiram mail, ki ga je M poslala domačim: “Smeti, greznica, mrtve in žive živali, kolesarji, motoristi, pešci vsepovprek, zbite kolibe ali pa samo šotorska prebivališča, ljudje so nestrpni, pljuvajo in se vozijo po levi, desni, pravil ni. Ampak to je Indija! Vonj začimb se v zraku meša z vonjem po zažgani plastiki, banane, papaje, granatna jabolka ves čas na dosegu roke, neverjetne barve in kulturne razlike, ženske v pisanih sarijih ali v črnih burkah, odvisno od vere, otroci pa razposajeni kot povsod drugod po svetu.
Meni je všeč.” – meni pa tudi!
Rickyju pa Agra ni najbolj pri srcu. Pred hotelom se skrega s policistom (s šibrovko na rami) – je*e mu ma*er, ker je zaparkiral vhod do hotela.
Še vedno rahlo razdražen naju odloži v hotelu in naju pospremi v sobo – that’s something new.
“If there problem or need outside – call me.” in nama v zvezek napiše svojo cifro: 9360481674 – Vikram
AAA – VVVicky, ne Ricky. Ups 😀
No, ja – kaj pa naju ni popravil, ko sva ga tako vneto klicala Ricky.
“Tomorrow 6:30, ok?” Faca, ki jo je naredil, je nekaj najboljšega, kar sva do sedaj videla v Indiji – ni ravno navajen na zgodnje ure. JBG – jutri loviva sončni vzhod v Taj Mahalu!
_____
TAJ MAHAL
Ura je 05:45. Budilka najeda. M skorajda ni zatisnila očesa, saj so v najinem nadstropju črnci nekaj praznovali in pri tem so bili noro glasni. Ponoči sva slišala glasen pok, prismrdelo je po zažgani plastiki – preveč naprav v preveč vtičnicah. Ni panike – vse baterije so FULL 🙂
Zbudiva receptorja, ki spita na kavču v recepciji. R-Vicky že čaka pred hotelom in že 10 minut kasneje M stoji v ženski vrsti za karte (krajša vrsta), jaz pa v moški vrsti za vstop v obzidje, za katerim se skriva eno od sedmih čudes sveta, največji spomenik ljubezni – Taj Mahal.
NO BAG, TAKE OUTSIDE
Z nasmeškom na obrazu čakam v vrsti za rentgen torbe – uspelo nama bo – sončni vzhod “v” Taj Mahalu!
“No bag, take oustide!” Eden od vojakov se je odločil, da je moja torba (2× manjša od nekaterih) pač nesprejemljive velikosti in da jo moram odnesti v Cloak room (oddaljen 500 metrov in 2 pregleda = 30 minut). Razjarjena M v šprintu odda prtljago, se prebije mimo obeh pregledov in … VOILA! Sunrise in Taj Mahal – CHECK!
LOVE
Pred palačo dejansko ostaneš brez besed. Mogočnost stavbe in zgodba, ki stoji za njeno zgodovino, sta res nekaj posebnega (Shah Jahan dal zgraditi v spomin svoji ženi, perzijski princesi Mumtaz Mahal, ki je umrla med rojevanjem njunega 14.! otroka)
Za nekaj minut sva odložila fotoaparat in kamero (ki nekaj crkuje – grrr) in samo uživala v razgledu.
___
AGRA FORT
Še ena palača, čudovito obzidje in … začuden izraz na obrazu enega od vodičev, ki sem mu na vprašanje: “This natural colour?” (s prstom pokaže na brado) odgovoril z: “Yes, also downstairs 😉 ” – epic!
Nekaj selfijev kasneje sva že v restavraciji, ki nama jo je prijazno predlagal Vicky (če pripelje stranke, dobi kosilo). Do sitega sva se nažrla nekih curry/rice/roti zadevščin, potem pa je sledilo slovo. Vicky mora nazaj v Delhi, zato naju je odložil na železniški postaji v Agri.
Slikica v slovo in nekaj napitnine, ki mu je bila očitno zelo všeč – trikrat je namreč ponovil, da ga ob povratku v Delhi pokličeva, kadarkoli kaj potrebujeva. 🙂
Time flies when you are having fun
Ura je 13:45, najin vlak pride nekaj minut čez 8. uro zvečer … Čekiranje domačinov, ki neprekinjeno buljijo v naju, sprehod po marketu, kupovanje sadja in že je ura 20:15.
In potem že 20:45 … in potem že 21:00. Gospa z zvočnika je že 15× ponovila “Train is coming shortly.”, vlaka pa še vedno od nikoder.
Vmes malo klepetava z eno od štirih švedskih študentk, ki jih oblega ducat Indijcev. Smešno – nasmihajo se jim in se po indijsko držijo za roke, objemajo ipd. – TIPI. Med sabo. YUP!
V Indiji je povsem neobičajno izkazovati ljubezen svoji ženi – svojega bestiča je pa fajn objet vsaj petkrat na minuto. Indija …
ČU-ČUUU
Vlak je tu. Sleeping wagon najden. Ščurki so. Več pa jutri 😉
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
