Med najinim večernim obredom kakanja me je Julija vprašala, kdaj bo dobila bratca. Najbrž mi ni potrebno preveč poudarjati, da se mi je naredil en gromozanski “ferštopfung”. Nisem vedel, kaj naj ji odgovorim, zato sem se naredil, da je nisem slišal in začel pogovor o tem, kako čudovito atmosfero sva pripravila mamici. #sorrynotsorry
Manci zadeve sploh nisem omenjal … ker sem pač pozabil. Tipi pač pozabljamo stvari – pozabil sem tudi na oprane cunje v stroju, listek za paket na pošti itd. …
Po kakšnih treh dneh je Julija pri kosilu ponovno namignila na manjko bratca, ki ga je opazila: “Ati, Mami … kdaj bom dobila bratca?”. Začudeno sva se spogledala in ji odgovorila, da še nekaj časa ne. Sledila je toča vprašanj, ki se začnejo z “zakaj” in se nadaljujejo z gaziljonmilijardo podvprašanji, na katere ni pravega odgovora.
Ne vem, od kod ji ideja o morebitni širitvi našega gospodinjstva. Morda zato, ker je njen sošolec dobil bratca? Ali pa zato, ker smo se pred dnevi šalili o neprimernih vprašanjih, ki jih dobiva Manca (“A ste noseča/A bomo zibali/Kdaj bomo zibali…?).
Kakorkoli že, tri dni je ponavljala eno in isto vprašanje (v 1001 obliki): “Mami, kdaj bom dobila bratca?”.
Najprej sem ji na dolgo in široko razložil, da bratca najbrž ne bo, ker …
Potem sem ji na še daljši način razložil, da tudi sestrice najbrž ne bo, ker …
Pozornost sem ji poskušal preusmeriti s pogovorom o bratrancih in sestričnah ter ji namignil, da mora vse tete in strice povprašati, kakšen je status s prihodom le-teh.
S “teženjem” glede bratca/sestrice je nehala šele, ko ji je tetka (ki še ne načrtuje “bratrancev”) razložila, da bi v primeru prihoda novega člana z njim/njo morala deliti sobo, vse igrače IN krožnik Frozen, na katerem sta Elsa in Ana.
Uspelo ji je – Julija je odstopila od svoje želje in celo napovedala nekakšen embargo na dojenčka, če se le-ta slučajno ponesreči pojavi na našem pragu (nismo še o čebelicah, marjeticah in divjem seksu, ki je potreben, da nastane dojenček). Morda smo malce pretiravali s poudarjanjem negativnih posledic prihoda dojenčka, a zaenkrat je to čisto OK – ne načrtujeva še enega otroka.
Mislil sem, da smo se za nekaj časa rešili neprijetnih vprašanj, navezujočih se na povečanje naše ravno-prav-članske družinice. Dva dni ni niti omenila morebitnih bratcev ali sestric. Tudi bratranci in sestrične niso več na meniju globokih debat, ki jih vsakodnevno obdelujeva po dolgem in počez.
… potem pa me danes na sprehodu z Zoyo preseneti z novo bombo: “Ati, pa kdaj bom jz dobila še enega kužka?!”
Pogledala me je z najbolj žalostnimi učki vseh časov in nisem imel srca, da bi ji rekel, da ne bomo imeli še enega kužka.
Ko smo se vrnili s sprehoda, sva pač šla po novega kužka.
