Kje naj začnem?
Na koncu – ko v garažni hiši SPET plačujem 5 €+ za jeb*n parking? Ali pa nekje vmes – ko že dve uri čakava v čakalnici in ravno razmišljam o tem, da bom spet plačal 5 €+ za parking? O nuhalni sem že govoril, o kakšnem pregledu vmes tudi …
Bom šel kar na začetek – ko zaradi kretenov na cesti ne vem, ali bova v ordinacijo prispela ob dogovorjenem času.
________________________
Vedno greva od doma več kot dovolj zgodaj, da tudi v najslabšem primeru (beri: luna+kreteni na cesti+dež+megla+kreteni ob cesti+ …) na cilj prispeva pravočasno. Tudi tokrat nama je uspelo – točna sva!
“Sm ti reku, da nama bo ratal.”
“Ja, ampak spet bo šlo 5 € v garažni …”
“Ne, ne … VEČ kot 5 € bo šlo, hehe.”
Morda se kdo sprašuje, kje je ta famozno draga parkirna hiša, ki luknja denarnico bodočega očka in mamice, ki nastopata v tej zgodbi – zato naj malo razjasnim zadeve.
V Ljubljani je okoli UKC LJ ogromno parkirnih mest, ki pa so vedno vsa zasedena, zato morebitnemu pacientu ne preostane drugega, kot da parkira v garažno hišo, kjer prva ura stane 1,9 €, vsaka naslednja pa 2,4 €.
Zakaj potem govorim o 5 €+, če pa ura stane 1,9 €, dve uri staneta 4,3 € …
IIIN smo že pri čudovitem dejstvu, da sva do sedaj imela že več kot 5 pregledov in samo enkrat sva plačala MANJ kot 5 €.
Baje je to normalno? Ne vem, ker običajno nisem prav veliko pri ginekologu, zdravnika in zobarja imam pa na drugih koncih Slovenije.
Je normalno, da nosečnica v Ljubljani plača več kot 50 € samo za parkirnine?
________________________
Če nisi čisto prepričan/a – NE, ni normalno. No, je normalno – NI pa OK!
Prav tako ni OK, da po dve in več uri čaka na pregled v neprezračeni čakalnici polni drugih nosečnic, ki se drenjajo v vrsti za stranišče, kjer ni toaletnega papirja, v nadstropju, kjer ni avtomata s pijačami in/ali snacki. Ne, to NI OK … Je pa to čisto normalno.
Tiste, ki so noseče toliko časa kot Manca in tiste, ki so noseče malo manj – se v en glas hudujejo nad sistemom in si prikimavajo, da to pa res ni OK.
Tiste, ki pa imajo že večje trebuščke in jim je v bistvu še težje čakati – tiste pa se le kislo nasmihajo in odkimavajo. Sprijaznile so se s tem, da je to čisto normalno.
________________________
“Gospod Andrejc?”
Vstopim v sprejemno sobo ordinacije in skozi priprta vrata v temno sobo, v kateri sta Manca in njena ginekologinja. Na začetku vidim le obrise – Manca leži na postelji, zdravnica pa nekaj zapisuje v njeno kartoteko. Ko se moje oči privadijo na nežno svetlobo, ki jo oddaja namizna lučka, se zavem prostora, v katerem sem.
GROZA! TO je ordinacija? TOLE?!
Prostor spominja na sobice, ki jih vidimo v grozljivkah – tiste, v katerih izvajajo nezakonite splave, kradejo ledvičke omamljenim Evropejcem … Nekakšna dnevna soba gospoda, ki je igral v Teksaškem pokolu z motorko. Se ga spomniš? Wruum, wruuum!
Milijardne luknje v “zdravstveni blagajni” in ordinacije so videti kot prizorišča zločinov: iz stene štrli nekaj kablov, na katere je bila (najbrž?) nekoč povezana luč, v kotu stoji omara iz časov SHS-a, dohtarca sedi za napol razpadlo mizo in nekaj tipka v enega izmed prvih računalnikov (ever). Na tleh je škatla s čistimi “račkami” in lavor z umazanimi. Zraven je postavljen polomljen koš za smeti, poln uporabljenih rokavic in brisačk. Obrnem se proti svoji ženi, da bi ji s pogledom izrazil svoje začudenje in obnemim. Manca leži na najbolj grozni postelji vseh časov.
Noben film o mučenju, sekanju blondink v štiklih, seciranju turistov z mačeto … me ni šokiral tako, kot me je šokirala ta ordinacija – prostor, v katerem bodoče mamice preživijo nekatere izmed svojih najbolj “nerodnih” trenutkov. Prostor, ki bi moral biti poln topline in … Česarkoli pač, kar ne spominja na Fritzlovo klet.
Z dojenčkom je vse v redu, mamica razen rahlo povišanega pritiska nima nobenih težav. Ati pa … Šokiran in s precej povišanim krvnim tlakom.
________________________
Aja, tudi danes nisva spoznala “najine” ginekologinje.
LONG story short: na prvem pregledu naju je sprejela Mančina prva (samoplačniška) ginekologinja (#1), drugi pregled je bil urgenten, zato nisva niti računala na “najino” ginekologinjo (#2), na tretjem bi morala spoznati novo ginekologinjo (#3), ki bo z Manco do konca poroda, pa se to ni zgodilo, ker sva imela ginekologinjo (#4), ki je samo za tisti dan prevzela paciente …
________________________
Spet sediva v čakalnici. Danes (baje, da tokrat res?) spoznava ginekologinjo, ki bo “the One” in naju bo spremljala na preostali poti do poroda.
Tako sem se razp*zdil, da sem kar malo pozabil na vse tisto, o čemer sem najprej hotel pisati: na vrsti je morfologija najinega malega zakladka.
No, pa drugič.
Hormoni bruhajo iz mene – grem kar po en krof. Ali pa kar dva.
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
