Day 17: NO CARROTS!
Ura je 04:00 zjutraj – vroče je, midva pa stojiva na hodniku in klimatizirava sobo (klima piha DIREKT na posteljo).
Travnat zajtrk
Receptor (eden od gostov hostla iz Brazilije, ki si dopust plačuje z »delom« na recepciji) naju gleda in se smeji – totalno spržen še od večerne žurke, ki se je zavlekla pozno v zgodnje jutro. S kolegom se krohotata, medtem ko pripravlja zajtrk. Bam, bam, bam – marmelada, maslo in kruh priletijo na mizo. »Breakfast is ready!« zamomlja in se vrne na teraso, razočaran nad dejstvom, da sva zavrnila »travco za zajtrk«.
NO CARROTS!
Stojiva na postaji. Avtobus se ustavi 100 metrov stran in odpelje mimo naju. Se prestaviva za 100 metrov. Avtobus se odpelje mimo naju. HM?!
Postaviva se k množici ljudi 200 metrov stran (čredni nagon) in uspelo nama je!!! Sva na avtobusu za trajekt za Urugvaj – WUHUUU!
PRECEJ prehitra sva. Do najinega trajekta je še cca. 45 minut. Klime v čakalnici (vse so obrnjene točno na čakajoče potnike) je nekdo (genijalac) naravnal na 17 °C (poznavalsko ocenim temperaturo).
KONČNO vkrcana se veseliva vožnje v dokaj udobnem trajektu … sanja svinja kukuruz.
Vožnja traja cca. 1 uro in je vse prej kot udobna. Premetavanje po valovih (ob sončnem vremenu brez vetra) se zaključi s prihodom na carino. Vsi položimo torbe na tekoči trak in čakamo, da pridejo ven na drugi strani rentgena. Odložiš, vzameš in greš.
V teoriji.
Nahrbtnik moje drage zapiska in carinik vstane s svojega mesta. Potegne ga na stran in nama ukaže: »Open!«. Odpreva oba nahrbtnika in bledo strmiva vanj. Z roko pobrska po notranjosti in nama zapleni … KORENJE. »No food!« nama pojasni in naju prijazno spusti naprej. Sira, noža (ugotovil kasneje, da sva pametno spakirala nož) in jabolk se ni dotaknil, očitno se mu je za malico zljubilo korenja.
Colonia del Sacramento
Izlet v Urugvaj je awesome. V ceni vožnje s trajektom je vključen tudi »free tour«, ki mi več kot polepša dan. Najbolj smešna turistična izkušnja EVER, med katero gospa v angleščini bere besedilo, napisano na letaku, ki ga dobimo ob prihodu v državo. V 15 minutah je bisernega turističnega vodenja konec in vsak po svoje se razkropimo po mestecu z imenom Colonia del Sacramento.
Kjut obalno mestece, ki združuje špansko in portugalsko zgodovino (kolonialci) sva prešetkala v slabi uri.
V trgovini (cene v kafičih in restavracijah so nabite v nebo) M skorajda orgazmira ob pogledu na navadni jogurt, ki se ga lotiva na plaži. Ogabna bela snov ima okus samo po sladkorju (ki ga očitno tiščijo v čisto vse), zato naju potešita kar kruh in sir, postrežena na polivinilasti vrečki na obalnem obzidju – čehomir mode ON.
Kopanje sva preskočila zaradi ogabno rjave barve vode, za katero pravijo, da je posledica sedimentov – zgodba, ki sem ji verjel, dokler nisem zavohal smradu in videl smeti, ki so plavale kamor koli sem se obrnil.
Zleknila sva se na plažo in malo »uživala v sončku«, potem pa se v želji po čim boljšem razgledu odpravila na svetilnik.
(Varnega) steklenega dela svetilnika nisem zapustil, M pa se je predajala užitkom na zunanji strani ogabno visoke razgledne točke.
Sonce naju je dodobra zdelalo, zato sva se odpravila na limonado (in kavo) v prikupno kavarnico, kjer pa sva naletela na grozno postrežbo (čebljala sva cca. 30 minut, preden sva opazila, da naju še nihče ni postregel) in še slabšo limonado/kavo – CUKR POVSOOOD (včasih res rad malo pojamram, ampak tole pa presega vse meje dobrega okusa, tako sladkih pijač jaz ŠE nisem pil – sploh pa ne v NE pomitih plastičnih kozarcih).
Back to …
Celo vožnjo nazaj sva prespala in se sveže spočita odločila, da pot do hostla kar prehodiva. To pa sicer odsvetuje sleherni prebivalec in turist v Buenos Airesu. Boca je res »strašen predel mesta«. »You should take a taxi or go by bus, it is very dangerous, especially at night!« Jaz kot vedno še nekako skeptičen, M pa v svojem slogu: »Pa ja ne bova za teh par kilometrov taksija plačevala!«. Globok vdih in odpraviva se peš. Vijuganje po ulicah Boce (geto Buenos Airesa) je spominjalo na sprehode po Planini v Kranju oziroma (da bo referenca razumljiva širšemu občinstvu) po ljubljanskih Fužinah. Stari bloki in mularija, ki v šuškavih trenirkah fuzbalira na vsakem malo večjem dvorišču. Nevarno samo v očeh prestrašenih Američanov, zame pa totalna nostalgija.
Po kratkem počitku sva se nažrla njokov (videz vara), nato pa sem ženi pustil, da me premaga v biljardu (KAO).
Jutri pa ZREEEZEEEK!
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
