Day 6: Cake Off
“Happy Wife, Happy Life”
Navsezgodaj zjutraj, skorajda čisto na začetku dneva št. 6 (06:00 je na poročnem potovanju ZELO zgodaj), sva poskušala z izvedbo photoshootinga na obali.
34531 poskusov stoj na glavi in 34531 poskusov fotkanja – kadar ji je uspela stoja, sem zaje*al na fotkiču … IN obratno.
Končno nama je uspelo (glej slike) in lahko sva se odpravila zajtrku naproti. V trgovino. Po zajtrkovalne zadeve. In nato v kuhinjo, štimat zajtrk, in nato njamnjamnjam. #neksevidrazkoš #honimundelight #kuhajženo! #hungry
Tortičar Andraž
“Andraž gre samo enkrat na led” oziroma “Ni šans, da se še enkrat tako zaje_em, da bom spet do kolen v švicu in ostalih tekočinah, ročno in nožno in kakorkoli odmaševal zamašen toaletek z najmanjšimi, najožjimi cevmi in najbolj prizadetim pof_ka_im odplakovalnim sistemom na svetu, zato ker ni vode in me Tortica* pač noče zapustiti brez boja …” je odmevalo v moji glavi, medtem ko sem se po stopnicah vzpenjal do najine sobe.
Oborožen z razkužilom, vlažnimi robčki in dodatno rolico WC-papirja sem se samozavestno podal kar v skret (ker sem bil jezen, so padale tudi težke besede) zraven najine sobe. In potem še v tistega na drugi strani hiše. In potem … obupano obsedel na terasi in gruntal, kaj naj naredim.
Vode spet NI!
Kruljenje v želodcu je preglasilo misli o tem, kako bom pač potrpel do trenutka, ko nam spet priklopijo vodo, zato je bil čas za drastične ukrepe.
Tri vrečke in 15 minut kasneje sem stal v sobi in gledal paket, ki sem ga odložil zraven postelje.
Občutek zmagoslavja je tlel v meni, erupcijo emocij pa je zadrževala negotovost o prihodnosti Vrečke.
Vrnil sem se na teraso k Manci. Hihitajočemu zgražanju je sledil ukaz: “Znebi se ga!”. Skočil sem v sobo in odnesel vrečko v smetnjak.
Priznam, da me je v trenutku ločitve kar malo zvilo v želodcu – najprej sem pomislil, da sem žalosten in da bo ločitev težja, kot sem mislil, a sem kmalu doumel, da me pač samo zvija (par požirkov vode iz pipe mi pri tem definitivno ni bilo ravno v pomoč).
Jutri je nov dan, sem pomislil, ko sem vrečko s še rahlo toplo vsebino zabrisal v smetnjak.
*epizoda z iztrebljanjem mehiške hrane je poskrbela za enega največjih d__k_v v mojem življenju, zato sem v znak spoštovanja njegovo ljubkovalno ime napisal z veliko začetnico.
_____________________________________________________________________
Sam doma …
Prišla je ura Mančinega ZiPlininga. Zaradi “določenih osebnih razlogov” sem se odločil, da se ženki na tem izletu ne pridružim in rajši malo polenarim, a še preden sem se udobno namestil, je bila Manca že nazaj.
Rahlo razočarana nad dejstvom, da je bilo celotno doživetje (v katalogu ni izgledalo tako) primerno tudi za družine z malimi otroci in starejše “adrenalinske” navdušence.
Jaz bi najbrž napolnil še nekaj vrečk pred/med/po vsakem spustu, ampak jaz sem pač pussy.
Razvedriti sem jo želel z nekaj vragolijami na surfu, a naju je na recepciji ustavila Becky in naju povabila na bonfire (kres, op. p.) na plaži.
Bon(d) Fire
Ob pomanjkanju tipov (koščen surferček je nesel dve vejici) je “čast” glavnega nosača goriva pripadla meni.
Predvsem zaradi popolnega dračja in vej, vejic, vejčic ter hloda, zagotovljenih z moje strani, je Suha južina, kar hitro zakuril ogenj in kmalu smo čvekali ob najlepšem nočnem razgledu ever.
_
Utrujena od iztrebljanja, ziplineanja, vlačenja hlodov na obalo … sva se malo pred polnočjo počasi odpravila proti domu.
Na moje veliko veselje je čistilka vmes spraznila smetnjak in v svet sanj sem zaplaval mirne vesti.
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
