D.I.L.F.

#genijalecvarovalec

Nekoč sem bil tudi jaz le majhen fantek.
Majhen rdečelas fantek, ki je mamici obljubil, da ji bo nekoč kupil zlat avto.
Majhen rdečelas fantek, ki mu je varuška vedno govorila, da bo doktor za ženske – čudoviti kodrčki in nežni majhni prstki so namreč vse, kar nekdo potrebuje, da postane ginekolog.
Majhen rdečelas fantek, ki je na POŠ testih (preizkus pripravljenosti otrok za šolo) dosegel najboljši rezultat in je narisal nasmeh na obraz mamici, očiju in bodoči razredničarki.
Majhen rdečelas fantek, ki je bil dober v xyz športih, je raztural računanje na pamet in je bral knjige, ki mu jih knjižničarka ni hotela izposoditi.
Majhen rdečelas fantek, ki se je znašel na začetku poti, ki bo posuta z uspehi.

Plešast. Danes sem velik in plešast rdečebradi varnostnik.
Imam 10 let delovne dobe in sem (upam?!) že prehodil 20 % poti do čudovite pokojnine.
Končal sem osnovno šolo in sem faliran gimnazijec.

Ne, nisem edini. Spadam v generacijo, ki je zabluzila – veliko prijateljev in prijateljic (tako, kot jaz) še vedno ni zaključilo srednje šole.
Tisti, ki so se prebili do fakultet in morda celo do magisterija pa so bolj ali manj izviseli pri iskanju sanjskih služb. Imamo na stotine ekonomistov, managerjev, pravnikov, pedagogov … In dolge čakalne vrste na zavodih za zaposlovanje.

Kdo je kriv za naše (akademske) neuspehe in nerealizirane karierne cilje?
Mamice in Atiji?
Jaz in ti?
ONI?

Ja, sistem je totalno v ku*cu!
Toda to ni razlog, še manj pa je izgovor, ki bi ga kdorkoli lahko uporabil za opravičevanje svojega stanja oziroma položaja.

Zakaj potem jamram?
Saj niti ne jamram – jaz sem s svojim življenjem (na žalost?) zadovoljen, kar rezultira v premajhni želji po napredku in napredovanju, ki pa se sama od sebe ne zgodita.
Zavedam se, da sem za svoj šolski neuspeh in omejene karierne (z)možnosti kriv sam.
Jaz in moja lenoba.

Ne jamram – samo razmišljam – na glas.

Prebral sem namreč, da so za vse naše težave in težavice krivi drugi.
Sistem, družba, ureditev … Oni, pač.

Morda pa je ravno v tem naša največja težava? Miselnost, da je vedno kriv nekdo drug, ker nam je enostavno pretežko (u)videti svoje napake?

Kaj pa ti misliš? Kdo je pa tebe zaje*al? TI!

… in KDO je kriv za to, da moja mamica še vedno nima zlatega avta? TI … Ha, ha – ne, saj ne … ONI! 🙂