Ležim na kavču in buljim v Mančin trebuh. Pobožam ga, tamala me brcne.
“Piz*a, je že velika! Tamala že dosadna spet, vidm …”
“Ej, še mal pa bova fotr pa mami?!”
Manca me pogleda in se zasmeji: “Mhm, a te je že kej strah?”
Pogledam jo v oči in se zlažem: “Ne, zakva bi me blo pa strah?”
________________________
Strah me je – valda me je strah – večinoma me je strah bedarij.
Strah me je, da bo kaj šlo narobe.
Da bom pozabil doma kakšen “nujno potreben” kos, ki bi moral biti v njeni torbi, ki je še vedno nisva pripravila. Strah me je, da ne bova pravočasno pripravila torbe. Strah me je, da bom pozabil, kje je torba. Strah me je …
Strah me je, da bom kaj zaj*, kaj zamudil ali pa kaj spregledal. Strah me je debilnih stvari, na katere sploh ne bi smel misliti in strah me je stvari, za katere nisem nikoli niti pomislil, da bi lahko bile strašne …
Strah me je.
Imava namreč samo še pet (5!!!) tednov.
Samo še pet tednov sva na tem svetu samo midva in Zoya, potem pa bo vse drugače …
Starša bova – ni že samo to dovolj, da me je strah?
________________________
*BAM
Tamala me spet brcne. Hm, strah me je …
… Da bo po mamici, he-he.
________________________
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
