Pa je še en večji mejnik za nami. Dude ni več, odnesla jo je zobna miška, ker jo je skrbelo, da bo Julija zaradi dude imela gnile zobke. En teden je v zameno za dudice pridno prinašala darila. Vsako jutro je pred vrati sobe čakal paketek. Če je bil paket težji (npr. kolesarska čelada), ji je pri dostavi pomagal gozdni zajček. Ja, ja, vem. En kup detajlov v izmišljeni zgodbi, ampak otrok je imel toliko vprašanj, da je bilo treba zgodbico spolirat do potankosti. Zdaj je večerno uspavanje malo daljše, ampak še vedno znosno, zjutraj pa se zbudi približno 1h prej. Upamo, da pri tem ostane. Julija je ponosna sama nase, ker ji je uspelo in vsem razlaga, kako je že velika punca. Da je že brez plenic in brez dude. Ja, res je že velika. In čisto prehitro gre tole! 😭
A ima še kdo občutek, da sploh ne dohaja napredka svojega otroka? Meni se vsake toliko zazdi, da zadeve zamujam, da jim namenjam premalo pozornosti, da čas drvi mimo mene, otrok pa vmes odrašča. 😥
