“A ti bi ji dal dudo?”
“Ne vem …”
________________________
V tišini se presedava po kavču. Nihče od naju noče biti tisti, ki …
Buljim v televizijo, Manca pa v Zoyo.
Pogledam proti svoji ženi, novopečeni mamici, ki bulji v psa, kakor da je Zoya tista, ki mora sprejeti pomembno odločitev: “Duda, ja ali ne?”
Možnosti, da se Zoya vključi v najino debato, so skorajda nične – mislim, da nje celotna zadeva ne gane prav preveč in da se še vedno sprašuje, kdaj bo nekosmato čudo zaključilo svoj “obisk” pri nas – zato nadaljujem pogovor: “Hm, ja itq so vsi rekl, da ni škodljivo, če jo pač odvadš predn ji zraste …”
“Mhm …” odvrne neprepričljivo.
Krčki so napadli našo malo princesko. En, dva, tri – eden za drugim – joka, vrešči … Nič je ne potolaži.
Vdam se, primem dudo in jo s tresočo roko ponudim Juliji.
Navdušeno potegne – enkrat, dvakrat, trikrat … In jo pljune ven.
Zbegan sem.
WHAT JUST HAPPENED?!
________________________
Nonšalantno jo je izpljunila!
… In glasno prdnila: “To ma pa po teb. Prda mala.”
Manca presliši komentar o prdcih (očitno ji te šale še vedno niso smešne) in jo položi na kavč: “Evo, zdej pa spi – kukr d je sam hotla, da popustiva … Da ona pove, kdo je taglavn pr bajt …”
Glasno se zarežim in samozavestno odvrnem: “Dobr veš, da še nima pojma, zakva se gre … Nič je ne bomo razvajal!”
Obrnem se proti Juliji, pogledam njen lep obrazek in pomislim: “I’m FUCK*D!”
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
