Pri treh mesecih še ni sama držala glavice od tal in še ni pasla kravic, pri petih mesecih se še ni sama obrnila s hrbta na trebuh, pri sedmih se še ni sama posedla in pri enajstih mesecih se še ne postavlja na noge. Razvojne mejnike osvaja z zakasnitvijo. To je naša Julija. Posebna v vseh pogledih. Očitno se je odločila, da je ne bo nihče predalčkal in se ne obremenjuje s pediatričnimi smernicami. Česar pa ne moremo trditi za Julijina starša.
Naju je skrbelo od prvega dne, ko sva na sistematskem pregledu pri treh mesecih zaslišala besedno zvezo “razvojna ambulanta”. Kot starš seveda ne pričakuješ, da bi bilo s tvojim otrokom lahko kaj narobe.
Prvi obisk razvojne ambulante, diagnoza: blaga hipotonija. Jaz sem se zapičila v besedo hipotonija, Andraž pa v besedo blaga. Še dobro, da me glede moje črnogledosti vedno malo bremza.
Sledili so redni obiski fizioterapije v ZD Črnuče, telovadba v Pedosani, obiski osteopatinje ter privat fizioterapevtke pa nešteto vaj, ki smo jih izvajali doma, ogromno premaganih domačih poligonov na ortopedski blazini in z ortopedskimi ovirami, o količini vložene energije vseh vpletenih pa niti ne bom izgubljala besed. Vse našteto (razen fizioterapije v ZD), kar smo izvajali (in še vedno izvajamo) v lastni režiji, ni bilo poceni, ampak pri zdravju otroka pač ne šparamo!
Vsi obiskani strokovnjaki in strokovnjakinje so ves čas poudarjali le eno: zakaj otrok počasneje napreduje? Težava očitno ni fizične narave, ampak emocionalne.
“Pa kakšno sranje je zdaj to?” sem vprašala. “Kako ima lahko še ne enoletni otrok emocionalne težave?! A sva jo midva že v štartu čist zaje*ala?”
Potem pa naju je fizioterapevtka dr. Kalar podučila o tem, kaj je hipersenzibilnost. Zakaj se določeni otroci tako negativno odzivajo na novosti in zato kasneje napredujejo, na primer iz faze plazenja v fazo kobacanja? Zakaj jim je neprijetno ob vsaki osebi, ki je ne poznajo, se jočejo v njihovem naročju? O tem se le redko govori. Po nekaj prebranih (predvsem tujih) člankih na to temo lahko zaključim, da hipersenzibilnost ni motnja, ampak osebnostna lastnost. Gre za visoko občutljive osebe in z visoko stopnjo občutljivosti je rojenih nekje od 15 do 20 % ljudi, ti so navadno tudi bolj nagnjeni k pojavu astme in alergij. Večinoma ljudje takim osebam pravijo drama queen, saj je njihova reakcija na določene novosti (oz. ko v zavest/telo prispe preveč dražljajev hkrati) običajno precej pretirana. Gre v osnovi za bolj poglobljeno dojemanje dražljajev iz okolja zaradi narave osrednjega živčnega sistema.
Najprej me je skrbelo, da bo Julija pretirano vase zaprt otrok, a sem po prebiranju literature ugotovila, da je ogromno hipersenzibilnežev izrazito ekstrovertiranih. Vem, da je ogromno staršev in otrok, ki imajo večje težave od nas, ampak “nočem, da bi ji bilo težko u lajfu,” sem s solznimi očmi rekla Andražu.
Kako se trenutno spopadamo s tem? Naš vsakdan sestavljajo: predstavljanje novih barv, tekstur in zvokov, veliko telovadbe in razgibavanja ter poligonov. Ko pridemo v večjo množico, ji dava čas, da se privadi na neznane dražljaje, obraze in zvoke. Za vsak najmanjši premik po kolenih skačeva do stropa, ji ploskava in jo spodbujava. Upam, da vsa ta vložena energija sčasoma prinese pozitiven napredek. Izogibava se besednim zvezam, kot so ne bodi tako občutljiva, ne bodi taka drama queen, zakaj za vsako stvar javkaš in se počasi privajava na nekoliko prilagojen način vzgoje hipersenzibilnega otroka.
Ima pa hipersenzibilnost tudi določene pluse: ljudje z visoko stopnjo občutljivosti naj bi bili sposobni prebrati razpoloženja drugih in določene subtilne namige, naj bi bili bolj kreativni in empatični. Ne samo, da vse občutijo bolj globoko, ampak zaznajo veliko podtonov v njihovi okolici. Nekateri bi to poimenovali dobro razvita intuicija. Zaradi svojega dobrega občutka za okolico in ljudi navadno pristanejo v poklicih kot so pisatelji, zgodovinarji, filozofi, sodniki, umetniki, raziskovalci, teologi, terapevti, učitelji ter zavedni starši in državljani.
To pa je tudi vse, kar sva si za svojo hči želela že vse od njenega rojstva.
