Velikokrat me kdo vpraša, zakaj več ne pišem. Kje so kakšni novi zapisi z vidika fotra? “Ti si tko fajn pisov včasih…”
Ponavadi se samo nasmehnem in rečem, da nimam časa in da ni kaj za napisat – saj je milijon drugih blogerjev in blogerk samo v Sloveniji, kaj šele na širnem svetu … ampak potem pa razmišljam sam pri sebi: ZAKAJ več ne pišem?
Zadnjič sem šel pregledat svoje stare zapise: WOW! Včasih sem reees veliko pisal – od Mančine nosečnosti in vse do … Julijinega drugega leta nekje sem napisal ogromno enih blogov ter takih in drugačnih zapisov o tem in onem … potem pa, kot da bi odrezal. NIČ!
Zakaj več ne pišem? Ne vem?
OK, imam novo službo in nisem cele dneve za računalnikom, a vseeno – kje je navdih, zagnanost in želja po tipkanju?
Ni je. NI!
Včasih sem pisal o stvareh, ki so mi šle od rok. Biti dober in pozoren mož nosečki, ki nima pojma, kaj jo čaka? To znam! Biti kar v redu fotr dojenčku, katerega potrebe je dokaj lahko zadovoljiti? To znam!
… nekako se mi zdi, da sem prve dve leti starševstva raztural. Julka je bila nasmejan, dokaj zdrav, srečen otrok, ki ji ni manjkalo pozornosti in animacije.
Majhna žverca, ki sem jo poznal kot lasten žep pa je “odrasla” v tri in kasneje štiriletnico, ki vsak dan preizkuša moje meje znanja in potrpežljivosti. Dostikrat nimam pojma, kaj počnem. Velikokrat se z Manco ne strinjava o prijemih in reakcijah na njeno obnašanje. Prevečkrat se skregava in VSAKIČ dvomim v svoje in njeno ravnanje.
Kaj pa, če delava narobe? Kaj, če …
Sem straš otroku, ki je nekakšen mix mojih in Mančinih lastnosti. Poleg vsega dobrega je seveda pobrala tudi tisto najslabše. Včasih si želim, da bi kaj storil drugače. Včasih si želim, da česa ne bi storil. Včasih si želim, da bi bil bolj kot Manca, včasih pa, da bi bil bolj podoben … ne vem, komu drugemu, bolj veščemu in v vzgajanju otrok bolj podkovanemu fotru.
Ne vem: kaj (včasih) narediti.
Ne vem: kaj napisati.
Ne vem.
Veš ti?
