Sonce izginja na obzorju. Ognjena barva se preliva v črno. Nebo temni.
Še en dan se poslavlja in v zraku zadiši po zvezdah.
Leživa na jasi čudovitega gozda, obdana zgolj s tisoč in enim drevesom. Čisto sama.
Na nebu se zaiskri zvezdni utrinek in naglas si zaželiva: “Rad/a bi imel/a otroka … S tabo!”
Spogledava se … Nasmehne se, kot zna le ona in še enkrat več se zaljubim.
S prsti ji grem skozi lase, privijem jo k sebi in jo strastno poljubim …
… Zbudiva se objeta.
Najina golota se lesketa v kapljicah rose, ki jih osvetljujejo prvi sončni žarki.
Ptice v daljavi žvrgole vsaka svojo melodijo – kdo bi vedel, morda pa opisujejo noč, polno strasti, ki so ji bile priča?
Pobožam njen trebuh. Ona žari.
Noč je bila plodna – vidim ji v očeh …
* povzeto po domišljijskem romanu “Kako sva zanosila” avtorja A. A.
________________________
Luč mi skorajda razfuka možgane.
“Piki, piki … Test sem nardila. Poglej to.”
Pomanem si oči in se vzravnam v sedeč položaj. Pogledam na uro: 05:43.
“Manca, wtf? Pa rekla sva, da me boš zbudila!”
Pod nos mi pomoli test: “Pogleeej!”
Gledam v test. Gledam njo. Oči se mi limajo, luč mi praži zenice …
“Pač, nč se ne vid? Kva gledam? Dej navodila. Am, zakva me snemaš? A je plusk kao?”
Gledam v test, gledam v navodila. NIČ!
“Ni no. Dej še enga nared?”
“Sej sm dva nardila,” pod nos mi pomoli še en test.
“EW, mokr je!”
Gledam, gledam … NIČ!
“Piki … Jz ne vidm tistga, kar bi mogu vidt …”
________________________
V trenutku sem bil zbujen. Šla sva v kopalnico, kjer sem si umil faco in še enkrat dobro prebral navodila in pogledal oba testa …
“JA? JE? SI NOSEČA?! AL NISI??? Pač, črtico se KOMAJ vid?!”
________________________
Nikakor nisva prišla do zaključka – JE črtica ali NI črtice?
Naslednji dan sva akcijo ponovila s še dvema testoma (enim od istega proizvajalca in enim malo boljšim) in ugotovila, da SVA NOSEČAAA!
Ne, saj ne – hecam se – Samo Manca je noseča!
________________________
V trebuhu me zaščemi. Ne morem verjeti – noseča?
Očka bom? Fotr?
Feels weird … Fotr?!
_____
P.S.
