Prihajam iz generacije, ko smo se otroci večinoma igrali zunaj – za ali pred blokom – od trenutka, ko smo prišli iz vrtca/šole, in do večera, ko so nas mame enega za drugim (po)klicale na večerjo.
Kadar nismo brcali žoge v sosedovo fasado, smo se igrali vojno: mi smo bili dobri fantje in smo reševali svet pred zlobneži, ki smo jih videli po televiziji.
Takrat še ni bilo plastičnih pištol in pušk in bomb in mečev in ostalega orožja, s katerim borci za pravico onemogočajo zlobne načrte hudobnežev – če si potreboval pištolo, si napel petelina (palec), usmeril cev (kazalec in sredinec) proti sovražniku in prijel za kopito pištole (prstanec in mezinček) – ko si otrok, je že nekaj strateško sklenjenih prstov dovolj za najboljšo pištolo na svetu.
Dedki so nas naučili delati loke, a čeprav je bilo streljati z lokom precej bolj zabavno od mahanja s staro korenino in se dreti “BANG-BANG!”, smo ob preobilici domišljije, ki je poskrbela zato, da je bila najbolj bedna veja videti kot pravi kavbojski Colt … vedno naleteli na eno majceno težavo: nihče namreč ni hotel biti indijanec.
Valjda, da ne – vedno so nas učili, da moramo biti pridni in pošteni, zato smo vsi želeli biti šerifi in drugi revolveraški kavbojski mojstri. Junaki, ki cele vasi in mesta ščitijo pred zlobnimi indijanci, kateri prežijo iz grmovja in napadajo nedolžne ženske in otroke.
Svet je bil lep in razen starih mamc, ki so morale poslušati naše dretje “BANG-BANG-BANG!”, medtem ko smo pobijali grde indijance, smo bili vsi srečni, svet pa je bil varen.
Potem pa smo malo zrasli in dojeli, da so nakrivljene veje, s katerimi smo pobijali zlobneže, videti totalno bedno … in kot naročeno je v kino ravno takrat prišel film Robin Hood, v katerem Kevin Costner z lokom rešuje nedolžne zatirane.
Lok je ful bolj kul od bedne korenine – z lokom lahko streljaš v drevesa (zlobneži) in mahaš po grmovju (zlobneži), ko ti zmanjka puščic!
Robin Hood je precej spremenil dinamiko naše igre. OK, tip je bil ropar, ampak v Holivudski verziji pač z lokom rešuje revne pred (pokvarjenimi) bogatimi in tako deluje precej bolj legit pošteno, kot npr. nek indijanec, ki z lokom preganja krave … A razumeš, kaj mislim? Hood je bil kul, indijanci so pa pač zlobni.
V tistem času enkrat sem imel z mamico pogovor o kavbojcih in indijancih. Ne vem, morda jo je čudilo dejstvo, da sem kar naenkrat navdušen nad lokom in puščicami in ji je bilo pač potrebno razložiti, da nisem zlobni indijanec, ampak super-duper-kulski Robin Hood – kdo ve? Kakorkoli že, med razlaganjem, kako dobesedno nihče na svetu noče biti indijanec, ker smo vsi super kavbojci (indijanci so pa pač drevesa in grmovje, ki ga je treba uničiti), in še preden sem prišel do zaključka, da imam lok samo zato, ker ščitim nedolžne pred zlobnim princem, ki je na skrivaj prevzel oblast … mi je mamica nekako po ovinkih razložila, da problematika na relaciji kavbojci:indijanci ni tako enostavna in da zadeva morda, kljub vsem dobrim filmom in knjigam, ki sem jih pogledal, ni tako črno-bela, kot se zdi na prvo žogo.
Pač mami in njene hipi ideje o tem, da so vsi lahko dobre duše, blablabla …
Na indijance sem dejansko pozabil do trenutka, ko sva z mami gledala risanko Pocahontas. Tam je bilo zelo nazorno prikazano, da so indijanci zlobni, ampak je bila pa ena lepa indijanka dokaj prijazna in čeprav so bili tudi trije belci precej zlobni, sta se John in Pocahontas potem zaljubila in poročila in vsi so srečno živeli do konca svojih dni (razen zlobnih indijancev, ki so izginili nekje med reklamami).
Niti ni važno, ker smo takrat streljali druge sovražnike. Dobri fantje sMo bili iz Amerike (ali Slovenije), zlobneži pa so bili Švabi, Rusi, Afganistanci, Vietnamci in vsi ostali, ki so širom sveta napadali nedolžne ljudi.
Iz krivih palic smo prešaltali na plastične pištolice in vztrajali pri reševanju sveta na bližnjih travnatih površinah, dokler se ni odprla čisto nova sfera bojevanja proti zlobi – v trenutku, ko sem parkiral svojo rit pred računalniški ekran in se podal v boj proti zlobnim represorjem iz vsega sveta (in celo iz vesolja), sem pozabil na vse plastične pištole, korenine in bedno laufanje gor in dol po dvorišču.
Doma za mizo sem lahko pobijal zlobneže iz celega sveta!
Nekje v tistem času se je zgodila vojna v Bosni, sledil je napad na WTC 9.11. pa potem vojna v Afganistanu in v Iraku in … ZLOBNEŽEV KAR NI IN NI ZMANJKALO!
Še dobro, da so Američani res super ljudje in pravi patrioti, da se po celem svetu borijo za svojo državo in vse tiste nedolžne, ki potrebujejo pomoč. K sreči smo Slovenci vstopili v NATO in EU in sedaj tudi mi po celem svetu pomagamo širiti mir in demokracijo. Nekaj časa sem se še bojeval na strani pravičnih, potem pa so mi postale všeč punce in sem malce pozabil na svetovni mir.
______________________________
Odrasel sem v fanta, moža, očeta. Čeprav nisem bil v vojski, me včasih prime, da bi prijel za orožje in šel na fronto pobijat zlobneže, ki po več kot 30 letih (odkar sem na svetu) še vedno vsakodnevno uničujejo življenja poštenih in nedolžnih ljudi. Svojo jezo večinoma sproščam ob streljanju hudobnežev v računalniških igricah. Po TV gledamo samo poročila, ker želim, da tamala sliši, kdo vse je bil zloben in kako blizu nas divjajo vojne. Veliko berem tudi novice, ki so edini in najbolj zanesljiv vir informacij. Včasih preverim še kak IG profil ljudi, s katerimi si delim pošten pogled na svet. Zelo sem previden pri prebiranju člankov, ker je internet poln dezinformacij in fejk novic, ki poskušajo omajati našo enotnost pri zagotavljanju miru – pri nas doma in po svetu.
… sarcasm OFF.
Čeprav sem videti kot nevaren musliman (I get that a lot), sem po duši precej miroljubne narave. Preigral sem (nekoč davno tega) na stotine ur precej nasilnih iger, a vseeno ne maram vojn in nasilja. Nisem pacifist in razumem, da samo z lepimi besedami ter obljubami ni mogoče vzdrževati reda in miru, a vse bolj dvomim v “mirovne misije” ipd. izgovore, prek katerih “borci za pravico” vstopajo na tuja ozemlja in širijo demokracijo.
Nekje od leta 2020 se vse bolj zavedam, da novice ter resnice, ki jih sprejemamo na dnevni bazi, (včasih) niso čisto resnične. Vse bolj verjamem v takšne in drugačne teorije zarote, ki so jih včasih razlagali lokalni norčki in dementne babice.
Vsakič, ko debata nanese na Ukrajinsko-Rusko vojno, Izraelsko-Palestinsko problematiko, migrante in vse ostale teme, ki razdvajajo narod na levo in desno ter počez, stiskam ustnice, dokler lahko, potem pa se (ponavadi) skregam z vsemi drugače mislečimi.
Svet se ne deli na pravične ter zlobne in čeprav nas že od rojstva filajo s pravljicami o tem, kdo je “dober” in kdo “slab”, je imela moja hipi mamica 30 let nazaj še kako prav, ko mi je poskušala razložiti, da stvari nikoli niso tako črno-bele, kot se zdi na prvo žogo.
