Pretekli teden je bil psihično eden najbolj napornih v mojem življenju. Ostareli pes s kroničnimi težavami, otrok na bolniški, mož skoraj nepokreten zaradi vrtoglavice, jaz pa v službi z vsakodnevnimi nadurami. Ko smo sredi tedna dosegli dno in so se nakopičili stres, skrbi, negotovost ter slaba vest, sem zvečer bruhnila v jok. Zaželela sem si, da bi letošnji rojstni dan enostavno preskočila.
Lani sem v “svoj” 27. september zakorakala s polno vrečo upanja, a preteklo leto nam je pod noge zmetalo ogromno polen. Odpadlo je naše epsko potovanje, prišla je korona, življenje je kar čez noč postalo kanček bolj zapleteno, začele so se vrtoglavice in zaenkrat smo se bili primorani odpovedati sanjam o selitvi v tujino.
Danes smo že nekoliko bolje. Danes je od vseh štirih Andrejcev v našem gospodinjstvu samo eden bruhal, samo eden je na antibiotikih in samo enega je bolela glava. Sliši se strašno, a današnji dan je dejansko naša mala zmaga. Ko so popoldne na kavču zaspali preostali trije člani, sem se odpravila pod maratonsko dolg, vroč tuš. Premlevala sem tisoč in eno stvar, v glavi pa mi je ves čas odzvanjala modrost, ki mi jo je včeraj servirala moja draga sestrica. “Na prvo mesto začni postavljati sebe in svojo družino. Rojstni dan pa si kljub okoliščinam kar sama polepšaj!”
Pa sem se odločila za malce več pozitive. In pomislila sem na vse, ki so nam v teh dneh stali ob strani. Hvala za vso skrb, psihično podporo, ponujeno pomoč, urgentno dostavljanje zdravil, varstvo otroka in psa, za vse spodbudne besede. Hvala.
Pomislila sem na vse lepe trenutke preteklega leta. Spoznala sem ogromno čudovitih oseb in za mnoge od njih sem prepričana, da bodo ob meni ostale vse življenje. Obnovile so se tudi stare prijateljske vezi, ki sem jih neskončno pogrešala. Nekateri so se v tem letu sicer poslovili, prvi so iz mojega življenja odkorakali sami, druge pa sem pred vrata postavila jaz, a vsak od njih je bil zame posebna lekcija. Tudi kot družina smo se zaradi vseh preizkušenj še bolj povezali, zato je prav, da počasi začnem cenit vse male, a še kako pomembne skupne trenutke.
Tako, v miru sem premlela o smislu življenja in umila sem si celo lase! Pripravljena sem na vstop v 33. leto. Lajf, mava to!
