Bilo je lepo poletno zgodnje jutro. Sonce se je prebujalo, sedela sva na plaži, nikjer žive duše. Zoya je brodila po vodi, Julka ji je metala storže. Spokojno.
Andraž je brskal po Instagramu in rekel: »Ej, a če ena ženska, k pač ni lih suhica, objavi neretuširano sliko v kopalkah, pol ti to vidiš in kr greš na plažo v kopalkah še ti? Kaj ma to veze s tabo, zakaj je sploh važn, kaj drugi nosijo pa kaj si drugi misljo? Ženske, stari, tega pa ne bom nikol razumu …«
»Ja sori zdej, gospod Boli-me-kurac-za-mnenja-drugih!« je bruhnilo iz mene. Začudeno me je pogledal, jaz pa sem nadaljevala: »Ne razumeš, ja. In nikoli ne boš razumel! Nismo imeli vsi take sreče, da smo se rodili s takim karakterjem in bili poleg tega še vzgojeni v takem duhu. Da ni pomembno, kaj si misli okolica. Da smo krasni taki, kakršni smo. Da lepotni ideali ne obstajajo, da ni treba ugajati okolici, da je lepo, ker smo unikat. O, ne, nekateri smo rasli gor z ‘dejmo športat, da ne bomo debeli/zvečer se ne jé, ker to redi’ (doma) ali pa z ‘bajsa/zamaščenka’ (v šoli) in pa še z ‘ja kok si bla pa na poroki lepo suha/ti si se pa kr zredila’ (okolica že v moji odrasli dobi). Poleg tega pa še bombandiranje z vseh strani. Ko sem bila v osnovni šoli, je bil moderen SIZE ZERO, potem v srednji mere točno 90-60-90, na faksu pa velika rit, ampak ozek pas. Pa kako naj človek sploh zadosti vsem tem nehumanim, spreminjajočim se standardom?!
Zato, dragi moj mož, ki ne razumeš, je tako pomembno, da se običajne, povprečne, NORMALNE ženske objavljajo v neretuširani obliki. Na Instagram, na TikTok, na Facebook, POVSOD, jaz bi jih dala še na obcestne plakate. Da postane družbi jasno, kaj je običajno žensko telo, da se spreminja, ima strije, celulit in maščobo. Gubice, pege in pigmentne madeže na obrazu. Povešen trebušček pa krčne žile. Zakaj je to tako zelo pomembno? KER JE TREBA REPROGRAMIRAT DRUŽBO! Prav v ljudsko zavest mora prit to dejstvo, da smo različni in da so razne ‘nepravilnosti’ povsem običajne. Da se nam ni treba skrivat, ampak da lahko uživamo na morju, na bazenu, pač živimo življenje. Da lahko oblečemo kratke hlače sredi vročinskega vala ali pa pisano poletno oblekico. In nihče na celem svetu ni poklican zato, da se nad tem zgraža. Družba se mora spremenit, dragi, družba. Da se nehajo izvajati pritiski na mlada dekleta (in se s tem morda zmanjša delež motenj prehranjevanja), da se preneha medvrstniško nasilje v obliki zmerjanja zaradi videza, da morda kak oče ali mama neha s pripombami na račun izgleda svojega otroka in mu na ta način prihrani kako travmo. Mi se moramo spremeniti, nam mora priti v zavest, da je kaj takega normalno. Zato je vsaka taka objava neopisljivo dragocena, ker se na tak način počasi, zelo počasi, ampak vztrajno spreminja svet in naš pogled nanj.
S tem se gradi lepši svet tudi za Julijo. Ker najin ‘lepa si, ker imaš lepo srce’ kmalu ne bo dovolj. Predvsem zanjo si želim, da se začne na te zadeve gledati drugače in ji morda ne bo treba čez tak pekel v najstniških letih pa potem tudi v odrasli dobi.
In ne, na žalost ne gre tako hitro, da objavo vidimo zjutraj na feedu, popoldne pa že brezskrbno skačemo po plaži v bikinkah. To je proces, večletni proces! Morda smo ženske prvič objavo na to temo zasledile pred dvema letoma. Pa se nam je zdela bizarna, je izstopala. Potem lani je bilo takih objav že precej več, na več različnih profilih. Oh, mogoče pa je res kaj na tem, da si tudi me lahko rečemo ‘jebiga, vroče je, oblekla bom kratke hlače’, ampak jih še ne oblečemo, nismo še mentalno pripravljene. Pa vidimo letos na morju ogromno žensk, ki so nam podobne, brezskrbno nosijo kopalke. In poskusimo tudi me ter se počasi osvobodimo, no jaz se še nisem …
In ko slišim, da take objave promovirajo debelost, mi skorajda dvigne pokrov! Kakšna promocija debelosti, lepo vas prosim. To je promocija normalnosti! Pa dajmo si že enkrat vbit v glavo, da če si suh, nisi nujno zdrav (to lahko potrdim iz prve roke!). Pa če si debel, nisi nujno nezdrav in neaktiven. Sploh pa kdo je rekel, da si lahko splošna javnost vzame pravico in komentira kar vse povprek? Kaj, a naj se zdaj doma zaklepam, da ne bom s svojo pojavo na ulici promovirala debelosti?! Lepo vas prosim. Živi in pusti živeti! Pa še da zaključim, treba je stremet k temu, da se sprejemajo vse oblike telesa. Tudi precej suhi punci ni treba pod nos metat, da je koščena…pa če ji daš za en sendvič (kot se to premnogokrat dogaja). Newsflash, različne smo si in vse smo lepe! A ni lepota življenja lih v raznolikosti?!«
A: »Ok, wau, od kod je zdej to izbruhnilo?! Hm, mogoče maš mal tud prav, veš. Bi mogla kej napisat na to temo.«
M: »Ne, pa ne bom.«
A: »Zakaj pa ne?«
M: »Ker sama še nisem tam.« Ulile so se mi solze. »Ker še nisem na tej stopnji, da bi mi bilo vseeno, da se ne bi obremenjevala, ker mi je še vedno neprijetno v kopalkah, ker še vedno kupujem pretežno temna oblačila. Ker ne želim kazat poročnih slik drugim, ker vsak najprej reče samo O KOK SI BLA SUHA. Ker je ta mentaliteta pri meni tako zelo zakoreninjena, ker vidim vzorce iz svojega otroštva, ker … Ne bom!«
Pa vseeno sem!
