Šest let nazaj sem nestrpno pričakoval trenutek, ko se bo rodila moja hčerka. V jeseniški porodnišnici sva z Manco predihavala popadke in niti sanjalo se nama ni, kako se bosta najini življenji spremenili v trenutku, ko bova postala starša.
Valda se vsak posameznik, ki se zavestno odloči, da bo postal starš, pred “ustvarjanjem” otroka in nato med samo nosečnostjo vsaj tisočkrat zamisli in razmišlja o tem, kakšne vzgoje si želi za svojega otroka, kakšen vzor mu bo in katere vrednote mu bo predajal tekom otroštva, a mislim, da nihče na svetu ne razume, kako je biti in kaj pomeni biti starš, vse do trenutka, ko po mesecih (ali letih) čakanja končno primeš svojo malo štručko in jo dvigneš k sebi. NE moreš si predstavljati občutkov, ki preplavljajo telo ob tistem prvem stisku s svojim otročkom, in ne da se razložiti trenutkov in občutkov, ki zatresejo vse tvoje predhodno teoretično znanje in pretresejo vse zamišljene ter premišljene scenarije, ki si si jih ustvaril do tistega ekzaktnega trenutka … ko se prvič dotakneš svoje majhne kepice sreče, jo dvigneš k sebi in jo stisneš, kot da je nikoli ne boš spustil.
V tistem trenutku sem odrastel. Iz zajebantskega tridesetletnika, ki ne mara odgovornosti in živi v brezskrbnem svetu, sem v tisočinki sekunde postal očka, fotr … ATI. Ob vsej sreči in veselih emocijah je v moje življenje kar naenkrat prišlo ogromno skrbi in odgovornosti. V rokah sem držal svoj največji zaklad in šele v tistem trenutku sem se zavedel, kaj pomeni biti starš …
Od prve sekunde se trudim biti najboljši ati na tem svetu. Želim si, da moja princeska odraste (kar počasi, nikamor se ne mudi!) v odgovorno, nesebično in srečno žensko, ki bo živela ter uživala v slehernem trenutku svojega življenja. Želim si ji omogočiti izbiro in ji dati znanje, da izbere pravilno … čeprav ni nepravilnih odločitev, so le trenutki, v katerih se učimo. Želim si, da bi ljubila in bila ljubljena. Da bi nekoč imela nekoga tako rada, kot imam jaz njeno mamico in da morda nekoč – če bo tako želela – dobi priložnost preizkusiti se in zaživeti v vlogi mame … ker to JE nekaj najlepšega na svetu.
… želim si, da bi nekoč videla, kako silno težko je skoraj šestletnici razložiti, da čokolada ni kosilo in sladoled ni večerja … ker to NI nekaj neobičajnega.
Danes je moja mala princeska “pihnila 6. svečko” in čeprav je včasih NEOPISLJIVO TEŽKO biti starš precej jezični šestletnici … je (skoraj) vsak trenutek z njo nekaj najlepšega, kar se mi je kdaj zgodilo!
