D.I.L.F.

TBT: BAZEN!

Že kot otrok sem med gledanjem ameriških filmov, sanjal o tem, da bi tudi mi imeli bazen, a nismo imeli ne prostora za bazen in ne denarja za izgradnjo in vzdrževanje takšne investicije. Zato sem o bazenu le sanjal, medtem ko sem se namakal v banji naše miniaturne kopalnice v stanovanju v tretjem nadstropju bloka. 

Nekaj let kasneje so v Kranju prenovili zunanji bazenski kompleks in vsa kransterdamska mularija (z mano vred) je prišla do težko pričakovanih bazenskih užitkov. V, pred in na bazenu se je trlo mladih in starih, ki so iskali osvežitev v kranjski bazenski oazi. Nikoli ne bom pozabil skakanja v vodo, zafrkavanja po garderobah in grickanja miniaturnih pic, ki so jih prodajali na vhodu v bazen.

Kranjski bazen je bil pravi raj za vse ljubitelje zabavanja (in plavanja) v vodi.
Kmalu pa so vzdrževalci bazena odkrili luknjo v ograji in gužva na bazenu se je v le nekaj dneh precej zmanjšala, ker je bila vstopnica za namakanje v klorirani vodi za marsikatero družino, na žalost, predraga.

V najstniških letih sem bazensko žepnino rajši kot za bazen, zapravil za sladkarije in kakšno kul verižico ali CD … in na bazen “skočil” prek ograje. Takrat smo bili že dovolj veliki, da se varnostnikom ni dalo prerekati z gručo mladoletnih kretenčkov, ki niso želeli plačati vstopnice, zato so nas v večini primerov pustili na miru. #ups 
Bazen je bil tako praktično “zastonj”, a je baby boom generacij po osamosvojitvi poskrbel za veliko prezasedenost bazenskih kapacitet kranjskega letnega kopališča, zato smo naveličani drenjanja v in ob vodi, prenehali z obiskovanjem bazena.

Še vedno pa sem med vsakodnevnim namakanjem v banji sanjaril o tem, da bom nekoč imel svoj bazen. Čisto svoj bazen s kristalno čisto vodo in obročem za košarko in mrežo za odbojko in skakalnico in … Moje sanjarjenje je prekinilo fotrovo butanje po vratih kopalnice: “Alo, zgin iz vode, da ti nav plavalna kožca zrasla!”.

Puberteta mi je prinesla nešteto skrbi, zato sem za nekaj časa pozabil na bazen in sem v banji sanjaril o … drugih rečeh. #khmkhm

O bazenu sem ponovno začel razmišljati letos na morju, ko sem Julijo poskušal naučiti plavati. Na bazenu pri sestričnah ji gre odlično. Tam poskuša plavati in se ne boji vode. Neumorno se zaganja po bazenu gor in dol in nasmejano čofota na in pod vodo … V morju pa ima precejšnje težave. Strah jo je ribic, rakov, valov, kamnov … in vedno najde 1001 izgovor, zakaj “sedaj” pač ni pravi čas za učenje plavanja in igre v vodi. 

Ali tudi mi potrebujemo bazen?
Najprej sem svaka povprašal o vzdrževanju bazena in seveda o ceni. Bazeni so bili vedno dragi, vzdrževanje le-teh pa je bilo zahtevno in dolgočasno delo. Razložil mi je svojo bazensko rutino in me usmeril na spletno stran proizvajalca, katerega bazen ima tudi sam. Presenečeno sem buljil v cene in se še vedno spraševal o resničnosti svakovih besed, ki je skrb za bazen opisal kot nekaj lahkega …

Tri dni kasneje sem prvič skočil v svoj lastni bazen. Občutek je božanski!
Že več kot en teden vsak dan čofotamo, se tunkamo, plavamo, namakamo in (vanj) skačemo kot nori. 

NI sanjski – ker pač na vrtu nimamo prav veliko prostora – je pa najboljši bazen ever, ker je moj in ker lahko kadarkoli se mi zlušta, skočim vanj in se osvežim, kot je to mogoče le v bazenu!