Zbujam se … Ali pa ravnokar tonem v spanec?
Ne vem – gor je dol in levo je desno – izmozgan sem.
Hiberniram v polmraku dnevne sobe in z boljšim ušesom poslušam tiktakanje ure. Zakaj – zakaj sem svoj fokus usmeril na najbolj nadležno stvar v sobi?
________________________
Julija spi. Manca spi. Tik-Tak, Tik-Tak … V glavi pisem blog in si na telefon zapisujem oporne točke …
Ura je 2:08 in sem 22 minut oddaljen od budilke, ki pomeni vstajanje, slačenje, previjanje, oblačenje in hranjenje. Joška ali flaška? Flaška ali joška? Oboje ali … ZZZ – tamala SPI.
Spi cel dan, spi celo noč. Na silo jo zbujava in jo hraniva malo po joški, malo po flaški. Trikrat potegne in zakomira.
“A vleče?”
“NE! SPI.”
________________________
Ja, vaša je tudi spala in sosedov Mirkec je tudi jedel po kapljicah. Kul. Moja ljubica potrebuje ogromno vzpodbude, da poje vsaj toliko, da vzdržuje tisto težo, ki je malo nad “kritično” mejo. Najprej je izgubila 200 g, nato še 30. Sedaj …
Ne vem, trudiva se po najboljših močeh.
Manca jo doji in si črpa mleko, jaz jo previjam, mešam formulo in jo hranim po flaški. Nato se zamenjava – ne, ne dojim je, samo Manca jo vmes malo preprime, da se zbudi in še nekajkrat potegne.
Včasih nama uspe, včasih ne. Solzica, nasmeh, objem in poljubček – val emocij, ki naju preplavlja je neopisljiv.
Čeprav so se mi po fotrovsko izostrili prav vsi čuti (vidim kot sokol, slišim kot … sokol? in na cirka 9 metrov vidim, koliko mililitrov mleka manjka v flaški ter dotične cifre v nanosekundi pretvorim v število potegov cuclja, ki jih je naredila moja miška), moram priznati, da sem na čase malo zbegan in da pridejo trenutki, ko ne vem, kaj bi naredil. Jo zbudim in poskušam nahraniti ali pustim spati, ker smo zamudili tisto “idealno” uro … Naj … Oh … Dileme, dileme.
________________________
Zaenkrat se kar držim stvari, ki sem jih nekako splaniral v glavi, preden se je rodila Julija. Oh, Julija – non-stop ponavljam njeno lepo ime in jo cmokam in božam in stiskam in … No, karkoli je pač potrebno, da zaspanka ostane budna VSAJ za čas hranjenja.
Razturam previjanje in se še malo lovim pri rokavih – PREVELIKIH bodijev, ki jih imava s sabo (trenutno se švercamo pri babici), ups!
Sem najboljše stojalo za lačno Julijo in sem tik pred pridobitvijo certifikata za uradnega mešalca mlečnih koktejlov.
Dva sva (ob izdatni pomoči babic, tetk …) in lahko rečem, da je težko. No, tukaj je še Zoya, ki pride do posteljice vsakič, ko Julija zajoka, nato pa se odpravi nazaj na svoj prostor – taprav’ varnostnik!
Ne predstavljam si, kako to počnejo samohranilke/ci, ki so same/i za vse. Mame, ki v težkih trenutkih nimajo tolažbe očkov in očki, ki se za nasvet ne morejo obrniti k mamicam … Tole je ekipno delo in lahko rečem le kapo dol vsem mamicam in atijem po svetu – tistim, ki so v paru in še posebej tistim, ki “borbajo” sami.
________________________
Ura je 03:49.
Uspelo nama je – najprej je malo sesala joško, nato pa dobesedno požrla celo merico mleka in potem še rignila kot taprava baba.
Grem spat, da bom kasneje lahko napisal tole.
Voila!
_____
P.S.
A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?
_____
