Prve tri dni na Zanzibarju smo preživeli v Stone Townu. V svahiliju ga imenujejo “Mji Mkongwe”, kar v prevodu pomeni staro mesto. Labirint starih stavb je super za raziskovanje med opoldansko vročino, ker si med hojo po ozkih uličicah večinoma v senci. Pa še nikakršne gužve ni – turisti ponavadi “raziskujejo” le obalne lokalčke in restavracije, nekateri skočijo še do glavne tržnice – le redki pa si ogledajo srce Stone Towna.
Ne razumite me narobe – mi nismo nikakršni avanturisti, a vseeno rad raziščem manj turistične predele destinacij, ki jih obiščem. Vsak korak, ki te oddalji od s turisti prenatrpanih lokacij, te pelje v raziskovanje nove kulture in novih ljudi. Meni osebno to predstavlja najlepši del potovanja. Za vsakim vogalom lahko vidiš nekaj lepega in unikatnega. Nekaj, kar iščeš na popotovanju na drugem koncu sveta. Ja, tudi jaz rad gledam želvice in delfinčke in 1001 znamenitost … še rajši pa pokukam v vsakdanje življenje ljudi in pojem nekaj pri gospodu, ki svojo hrano načeloma ponuja le lokalcem. #polgaparitapeče
_
Stone Town leži na zahodnem delu otoka in je le nekaj minut oddaljen od letališča. Mnogi nikoli ne zapustijo glavnega mesta, saj je zaradi svoje lokacije idealen za “bazni tabor” vsakega turista (glej sliko/zemljevid).
Zanzibar (otok) je namreč “dolg” le 40 kilometrov in “širok” 20 kilometrov, zato nobena destinacija ni preveč oddaljena. Na večino izletov na Zanzibarju se tako lahko odpraviš kar iz Stone Towna.
_
Že prvi dan smo med (neumnim) sprehajanjem po največji vročini – HVALA Cvetki, da nas ni opeklo – rezervirali enega od izletov. NIKOLI ne bookiraj izletov prek interneta! Pred odhodom na Zanzibar smo naredili okvirni načrt in sestavili seznam zadev, ki jih bomo šli pogledat/izkusit. Med njimi je bil tudi izlet na Prison Island s pojedino na bližnjih peščenih sipinah. Cene na internetu so se gibale med 75 in 150 dolarji na osebo, zato smo bili s ceno 110 $ precej zadovoljni. Aja, to je cena za 4 odrasle in 1 otroka. Torej … NE bookiraj izletov prek interneta!
Jedli smo v lokalni restavraciji (še vedno precej turistična zadeva, a je lokacija le-te precej neturistična in so cene zeeelo nizke). Skurjeni od sonca (Manca je pridelala še xyz žuljev) smo se nažrli rakcev, ribic in ostalih afriških dobrot in se odpravili proti domu. Ženski del (4 proti 1) je glasoval za bližnjico do doma, ki se je izkazala za “daljšnjico”.
Po kratkem počitku v čistih in klimatiziranih sobah (no, ja – klima v apartmaju K&K je delovala pogojno) smo se odpravili na opazovanje sončnega zahoda na obali.
Seveda ni šlo brez hrane. Prvič v življenju sem jedel Zanzibar pico – palačinka z mletim mesom, jajcem, zelenjavo in majonezo se nekaj minut peče na žaru – odlična je bila!
Kljub pogovoru o salmoneli sva s Katko požrla vsak svojo … potem pa smo šli še na “normalno” pico.
Pred spanjem sem čez posteljo razgrnil mrežo proti komarjem … iz katere je padel ogromen pajek, ki sem ga “saniral” v stranišče. Mreže nismo uporabili (pajki pa to), komarjev ni bilo.
Drugi dan smo preživeli na izletu na Prison Island in Nakupenda Beach.
Drenjanje med Rusi je malce okrnilo prvinskost izkušnje spoznavanja in hranjenja ogromnih želv(ic), a sem na Ruse čisto pozabil v trenutku, ko sem zagledal rajsko peščeno plažo sredi turkiznega morja in zavohal prve arome na žaru pečenih morskih dobrot.
Medtem ko so nam pripravljali senco in sadje ter hladno pijačo (na dobrote z žara valda ne moreš čakati lačen?), smo na hitro skočili v vodo. Najhitrejši (in najbolj dramatičen) povratek iz vode (takega šprinta nisem videl vse od Olimpijskih iger) je uprizorila Katka, ki je med čofotanjem v vodi naletela na morsko pošast, ki jo še danes preganja v nočnih morah – meduzo.
Preostanek dneva smo preživeli v (umetni) senčki na rajski plaži, kjer smo nasmejano žvečili jastoge, škampe, hobotnico, lignje in školjke. Is this heaven?
SKORAJ! … sem pozabil na Ruse, ki so okupirali večji del peščenega raja.
(HINT: na izlete hodi čimbolj zgodaj, da se izogneš trumam turistov)
Zvečer smo se sprehodili po obalnem delu, kjer se ob sončnem zahodu zbere vsa “lokalna” ponudba hitre hrane: kebabi, pice, morska hrana na 1001 način, juhe … in sveže stisnjeni sokovi so bili highlight naših večerov v glavnem mestu.
Tretji dan smo po obilnem in okusnem zajtrku (z izjemo črva v Katkinem brusničnem soku) med brezciljnim šetkanjem po plaži “na hitro” rezervirali izlet na Spice Farm. Zadeva se je res zgodila precej spontano in dokaj hitro, a so bila pogajanja za ceno na vročem soncu precej dolgotrajna. Pozdravil nas je eden od domačinov, ki nam je za voden ogled kmetije z zelišči, prevoz in sadni obrok za 5 oseb (4 odrasli + 1 otrok) želel zaračunati 100 dolarjev. Ker nas je njegov poskus nasmejal, je svojo ceno spustil na “zadnjo ceno” 80 $, ki smo jo zavrnili z informacijo o tem, da imamo ponudbo za 50 dolarjev (ki je seveda nismo imeli).
Nasmehnil se je, nam pomahal v slovo … in nas ujel 100 korakov kasneje, ko je nasmejano dejal, da bo naredil izjemo in nas peljal za 50 $. Seveda naše dame niso bile zadovoljne s ceno, ki jo “že imamo zagotovljeno” in so predlagale ceno 40 $. Štirideset dolarjev je bila zanj prenizka cena in spet smo se razšli z nasmejanim “Hakuna Matata” (ni problema). In spet nas je ujel nekaj korakov kasneje. Nasmejan je poklical kolega, ki nas bo peljal za 40 $.
Deset minut pozneje smo sedeli v taksiju in se peljali proti Spice Farmu. Čeprav sem že bil na zeliščnih kmetijah na Kostariki in v Indiji, sem tudi tokrat izvedel marsikaj novega o (lokalnih) rastlinah in živalih. Ogled začinjen s humornimi vložki našega vodiča se je končal s sadno pojedino in kronanjem (glej slike) afriških princes, kraljic in kralja. KJUUUT!
Na hitro smo nakupili nekaj “spices” in šoferja prosili za postanek v glavni bolnišnici, da preverimo nekaj informacij glede PCR testov (ki smo jih potrebovali za povratek).
Popoldan je bil (spet?) kulinarično obarvan. V preizkušeni restavraciji smo najprej 10 minut poslušali opis jedi (tip je govoril, brez da bi vdihnil), nato pa se še 10 minut odločali, kaj vse bomo (po)jedli. Polna miza dobrot je razveselila predvsem lačno polovico skupine (Andraž in Katka), nizka cena na računu pa šparovno polovico druščine (Manca in Katja). Juliji je bilo dokaj vseeno za vse, ker je bila utrujena (kar nam je veeečkrat na glas povedala).
Zvečer smo (s)planirali preostanek dopusta. To je bil namreč naš zadnji večer skupaj!
_
STROŠKI 3 DNI STONE TOWN
Hotel: soba s kopalnico (zakonska postelja in enojna postelja) 38,5 € na noč prek bookinga;
Taksi: letališče > Stone Town 12 $ (na poti na Safari smo za taksi Stone Town > letališče plačali 10 $);
Hrana in pijača na ulici: 1,5 litra vode 1000 TSH, “meter” repov rakcev 10.000 TSH, kebab 3.500 TSH, sok iz sadja 3-5.000 TSH, “jajčna juha” 2.000 TSH, Zanzibar pizza 3.500 TSH, sladoled (lučka) 2.000 TSH;
Hrana in pijača v “lokalni” restavraciji: tiger prawns 4.000 TSH, chicken curry, vegetable rice ipd. “lokalne” jedi od 3-8.000 TSH, sveže stisnjen sok 3-5.000 TSH, voda 1,5 litra 2.000 TSH;
Hrana in pijača “v turistični” restavraciji: Margherita 10.000 TSH, kava 4.500 TSH, kokos s slamico 4.500 TSH;
Spominki: magnetki 15.000 TSH za 5 kosov, moški T-Shirt 25.000 TSH za 2 kosa;
IZLETI
Nakupenda Beach + Prison Island (cel dan) 110 $ (4 odrasli + 1 otrok) > prevoz z ladjico, karte za ogled želv + tour, morska pojedina na peščeni plaži, voda in ostala pijača, sadje; + 5 $ TIP
Spice Farm (pol dneva) 40 $ (4 odrasli + 1 otrok) > prevoz, tour, sadje + prevoz do bolnišnice za info glede PCR testov (+ 5 $) + 10 $ TIP
začimbe 3-5.000 TSH na 100-gramsko vrečko
